Sreča je že od antičnih časov eno izmed osrednjih vprašanj filozofije. Pri Aristotelu je sreča, oziroma eudaimonia, tesno povezana z življenjem v skladu z vrlinami (arete) in uresničevanjem človeškega potenciala. Aristotel opozarja, da sreča ni preprosto občutek užitka ali kratkotrajne zadovoljitve, temveč trajno stanje, ki izhaja iz delovanja v skladu z razumsko in moralno naravo človeka. V tem pogledu sreča zahteva zavestno in premišljeno udejstvovanje v življenju, ne zgolj pasivno doživljanje zunanjih dobrin.
Stoiška tradicija, ki se razvije kasneje, srečo obravnava kot stanje notranje svobode, neodvisno od zunanjih okoliščin. Srečnemu posamezniku zanje ni več potrebno iskati ugodja ali se izogibati trpljenju; sreča je posledica notranje harmonije in zmožnosti razuma, da ostane neomajen pred naključji sveta. S tem stoična filozofija opozarja, da je sreča proces notranjega samouresničevanja in etične discipline, ki omogoča stabilno čustveno in duševno stanje.
Eksistencialistični filozofi, kot so Søren Kierkegaard, Lev Šestov in Jean-Paul Sartre, prinašajo drugačen pogled. Kierkegaard povezuje srečo z avtentičnostjo in pripravljenostjo, da posameznik sprejme svojo eksistenco, vključno s trpljenjem, negotovostjo odločitve in odgovornostjo, ki jo odločitev prinese. Šestov kritizira racionalistične in sistematične koncepte sreče, poudarja pa, da resnična notranja izpolnitev pogosto izhaja iz iracionalnih in neposrednih življenjskih izkušenj, ki jih ni mogoče posplošiti ali logično utemeljiti. Sartre pa srečo povezuje z absolutno svobodo in odgovornostjo posameznika, ki si srečo mora sam izboriti.
Sodobna filozofska diskusija o sreči se pogosto osredotoča na interakcijo subjektivnih doživetij in objektivnih življenjskih pogojev. Filozofi, kot so Martha Nussbaum in Amartya Sen, predlagajo koncept capabilities – sposobnosti, ki posamezniku omogočajo uresničevanje potencialov in delovanje v skladu s svojimi vrednotami. Sreča ni zgolj notranje stanje, ampak vključuje tudi socialne in politične dimenzije, ki posamezniku omogočajo življenje, vredno življenja.
Sreča torej ni zgolj trenutek užitka ali odsotnost bolečine. Sreča je globoko, refleksivno stanje, ki zahteva razumevanje sebe, lastnih vrednot in odgovornosti v svetu. Je proces, ki zahteva pogum in zmožnost soočanja z eksistencialnimi dilemami, hkrati pa vključuje zavestno uresničevanje človeškega potenciala v skladu z etičnimi in moralnimi načeli. V tem smislu je sreča stalna praksa refleksije, samorazumevanja in iskanja harmonije med notranjim svetom posameznika in njegovim zunanjim okoljem, ki ga določa.