Prev. Marko Nežič | iz francoskega izvirnika
Benjamin Fondane, pesnik, dramatik, literarni kritik, filmski režiser in prevajalec, se je rodil 14. novembra 1898 v Iașiju v Moldaviji in je umrl v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau oktobra 1944. Prozni predgovor je uvodni fragment v njegovo delo, ki odraža njegovo razmišljanje o eksistenci, identiteti in zgodovinski negotovosti. Besedilo je del proze/poezije, ki jo je Fondane umestil kot uvod v svoje delo L’Exode.
Vam govorim, ljudje z antipodov,
govorim človeku kot človek,
s tistim malo v meni, kar je še ostalo od človeka,
s tistim malo glasu, ki mi je še ostal v grlu,
moja kri je na cestah – naj, o naj
ne kliče maščevanja!
Lov je razglašen, zveri so zasledovane,
pustite mi, da vam govorim s temi istimi besedami,
ki smo jih nekoč delili –
razumljivih je ostalo le še malo!
Nekega dne bo, gotovo, žeja potešena,
onkraj spomina bomo, smrt
bo dokončala dela sovraštva,
jaz bom šopek kopriv pod vašimi nogami –
takrat torej vedite, da sem imel obraz
kakor vi. Usta, ki so molila, kakor vi.
Ko je v oko zašel prah ali sanje,
je to oko potočilo malo soli. In ko
je hudoben trn opraskal mojo kožo,
je stekla kri, prav tako rdeča kakor vaša!
Seveda sem bil, tako kot vi, krut, imel sem
žejo po nežnosti, po moči,
po zlatu, po užitku in bolečini.
Tako kot vi sem bil hudoben in tesnoben,
trden v miru, pijan v zmagi,
in opotekav, zmeden, ob uri poraza!
Da, bil sem človek kot drugi ljudje,
hranjen s kruhom, sanjami, obupom. Da,
ljubil sem, jokal sem, sovražil, trpel,
kupoval sem rože in nisem vedno
plačeval obrokov. Ob nedeljah sem hodil na deželo
lovit, pod Božjim pogledom, neresnične ribe,
kopal sem se v reki,
ki je pela v ločju, in zvečer jedel krompirček.
Potem, potem sem šel spat,
utrujen, s srcem naveličanim in polnim samote,
polnim usmiljenja do sebe,
polnim usmiljenja do človeka,
iščoč, zaman iščoč na trebuhu ženske
tisti nemogoči mir, ki smo ga izgubili
nekdaj, v velikem sadovnjaku, kjer je cvetelo
v središču drevo življenja …
Brali smo, kakor vi vsi, časopise, vse knjige,
in nisem razumel sveta
in nisem razumel človeka,
čeprav se mi je pogosto zgodilo, da sem
trdil nasprotno.
In ko je smrt, smrt prišla, morda
sem se pretvarjal, da vem, kaj je – toda resnico
vam lahko povem zdaj:
vstopila je naravnost v moje osuple oči,
osuple nad tem, kako malo razumem –
ste vi razumeli več kot jaz?
Pa vendar ne!
Nisem bil človek kakor vi.
Vi niste bili rojeni na cestah,
nihče ni zmetal vaših malih
v kanalizacijo kakor mačke, še brez oči.
Vi niste blodili od mesta do mesta,
preganjani od policij,
niste poznali pogub ob zori,
živinskih vagonov
in grenkega ihtenja ponižanja,
obtoženi prestopka, ki ga niste storili,
umora, ki je še danes brez trupla,
menjali ste ime in obraz,
da ne bi nosili imena, ki so ga izžvižgali,
obraza, ki je vsem služil
kot pljuvalnik!
Nekega dne bo prišel, brez dvoma, čas, ko bo
prebrana pesem stala pred vašimi očmi. Ne zahteva
ničesar! Pozabite jo, pozabite jo! To je
le krik, ki ga ni mogoče spraviti v popolno pesem –
ali sem sploh imel čas, da bi jo dokončal?
A ko boste poteptali ta šopek kopriv,
ki sem bil jaz, v nekem drugem stoletju,
v zgodbi, ki bo za vas že pretekla,
spomnite se le tega: da sem bil nedolžen
in da sem, kakor vi, smrtniki tistega dne,
tudi jaz imel obraz, zaznamovan
z jezo, s sočutjem in z radostjo,
obraz človeka, čisto preprosto.