Prev. in izbor: Marko Nežič
Kratek kontekst
Pismo med Benjaminom Fondanom in Levom Šestovom predstavlja prvi intelektualni stik med njima in uvaja tematiko, ki ju bo povezovala skozi poznejšo korespondenco: razmislek o razumu, skepticizmu in eksistenci.
…
Nekaj dni kasneje sem prejel vabilo od Tatjane, in tisti večer, na rue de l’Abbй Grйgoire, me je Šestov zvabil stran od gostov:
“Tako sem navajen prejemati pisma, v katerih mi pišejo, kako nadarjen sem, kako globoko razumem Dostojevskega, kako je moj slog takšen in drugačen – sedaj pa sem prvič, morda sploh prvič, srečal nekoga, ki razume bistvo vprašanja.”
In potem je moje pismo razkazoval naokrog.
[ Fondanovo pismo Šestovu ] [ Priloga I ]
17. januar 1927
Dragi prijatelj in mojster,
pravkar sem končal branje Dostojevskega in Nietzscheja – knjigo, ki se je izgubila na pošti, mi je nadomestil Schloezer, čeprav ji seveda manjka vaše posvetilo na naslovni strani.
Ne znam izraziti strastne radovednosti, ki me žene, da sledim vaši misli – v celoti. A nisem poklicni bralec in vas moram prositi, da mi to odpustite. Copeau, ustanovitelj gledališča “Vieux Colombier” [znamenito pariško gledališče], je imel za načelo, da zaposluje samo ljudi, ki ne poznajo dramskih tehnik in nikoli niso stopili na oder. Morda imate podoben pogled na filozofa (saj veste, da to nisem, in to predobro veste) in mi boste dovolili, da vas berem, četudi česa ne razumem.
Se spomnite, kako ste me nekega dne na mostu Passy vprašali, kdo je name doslej naredil najgloblji vtis? Še danes se zdrznem ob odgovorih, ki sem vam jih takrat dal. A kaj bi lahko rekel? Bos hodim čez moralno krizo tega stoletja, borim se proti samomorilskim težnjam umetniškega gibanja, ki mu stojim najbliže, poskušam dati Umetnosti pomen, ki ji ga vedno bolj odrekajo – in za to moram krepiti svojo misel in napadati, včasih pa moram odvreči vse orožje in zbežati.
Sprejel in preizkusil sem marsikatero idejo, ki se je zdela poživljajoča; želel sem se okleniti starih idolov logike, ki obljubljajo malo, a svojo obljubo držijo; vedno pa sem se z grozo umaknil pred samovoljo – in vendar je povsod okoli mene in ima zame čudno privlačnost. Kdo me bo osvojil? Kateri izmed mojih ljubljenih mojstrov bo rodil razodetje, kdo bo postal sovražnik? Moral bi omeniti Nietzscheja, toda po vaši zaslugi sem spoznal, da sem ga bral napačno: ljubil sem njegov slog, njegovo izpoved orgiastične logike, ljubil sem umetnika v njem – ne pa tega, kar je sam imenoval tragičnega umetnika, kakor ste to tako sijajno razkrili.
A niste mi pomagali razumeti le Nietzscheja in Tolstoja, temveč tudi pisce, o katerih sami niste razmišljali – Rimbauda, Baudelairea. Za kratek hip sem si celo domišljal, da bi vam dal v branje nekaj besedil, da bi vas denimo zanimal Rimbaud – zdi se mi, da bi vaše ideje res lahko osvetlile nekatere starodavne skrivnosti.
Svojo mladost sem preživel v občudovanju skeptikov. Tudi pri Pascalu sem izbral le en odlomek, ki sem ga napačno razumel, da bi verjel, da se norčuje iz relativnosti vseh stvari, medtem ko se je norčeval iz samega razuma. Danes razumem, da so skeptiki v resnici verniki, ki poklekajo pred Razumom in izkustvom. Včasih sem menil, da je to najplemenitejša drža; danes je nočem več. Pa vendar bi rad končno odkril, kaj si sploh želim.
Vidim vas samega na tej poti in vesel sem, da sem vas našel – a hkrati me je strah. Z vami znam opredeliti vprašanje, ne znam pa ga prehoditi. Še vedno se vam upiram slediti, toda moj strah je poln radosti. Ne smejte se mi. Želim si, da bi bilo vse to le diletantsko govorjenje. Sami pravite, da je treba prestati katastrofo, da bi premagali oviro, in ne upam si želeti katastrofe zase. Bi sploh kdaj prišel tja sam?
Prosim vas, da mi odpustite tolikšno govorjenje o sebi, in vam ter vaši družini želim vse najboljše v novem letu.
Fondane