Prev. in izbor: Marko Nežič
Kratek kontekst
Besedilo uvaja v intimno in dolgoletno razmerje med Benjaminom Fondaneom in Levom Šestovom ter pojasnjuje okoliščine nastanka zapiskov o njunih pogovorih. Avtor prizna, da sprva ni imel namena beležiti teh srečanj, saj je zavračal zasebne dnevnike, zato so zgodnji pogovori izgubljeni. Šele leta 1934 se mu razkrije pomen Šestovove misli in njegova osamljenost; spozna, da je eden redkih, ki Šestova resnično posluša in razume, ter da bo brez njegovih zapiskov ta živa misel ostala neizpričana.
Besedilo hkrati razgrinja težave zapisovanja Šestovovih govorov. Njegovi monologi so bili prepleteni s klasičnimi citati in tehničnimi razpravami iz zgodovine filozofije, zato je bilo natančno beleženje skoraj nemogoče. Avtor se je obenem bal, da bi s svojimi zapiski zmotil naravni tok Šestovovih govorov. Pisma, ki jih je Šestov pošiljal v tem obdobju, imajo zato predvsem dokumentarno vrednost in služijo kot orientacijske točke v času, ko dnevniških zapiskov še ni bilo.
Uvod se zaključi s prikazom Šestovovega vpliva na avtorjevo intelektualno pot, zlasti z njegovim usmerjanjem k resnemu študiju filozofije in k delu Edmunda Husserla, ter z anekdoto ob Husserlovem obisku v Parizu.
….
Spomin na srečanje s Husserlom
V tistem času še nisem razmišljal o zapisovanju najinih pogovorov. Pravzaprav sem bil tej misli zelo nasproten, saj sem vedno sovražil zasebne dnevnike. Zato so najina zgodnja srečanja, ki so skozi leta postajala vse pogostejša, ostala izgubljena spominu.
Šele leta 1934 me je doseglo globoko in pretresljivo spoznanje: nihče zares ne razume Šestovove misli, njegove knjige se malo berejo ali pa sploh ne, živel je v strašni in popolni izolaciji, jaz pa sem bil edini, ki sem smel biti ob njem, poslušati in razumeti. Če se ne bi odločil zapisovati najinih pogovorov, tega ne bi storil nihče drug. Takrat sem si, kljub zadržkom, prvič poskušal zapisati nekaj najbolj izstopajočih idej, ki mi jih je predstavil med tistim srečanjem. Toda zapisovati nekaj živega – čeprav sem bil prepričan, da tega ne bom pozabil – je bilo tako neprijetno, da so moji zapiski hitro postali kratki in redki.
Hkrati pa je bil najin pogovor – ali bolje rečeno njegov monolog, saj sem ga redko prekinjal, le toliko, da bi ohranil tok – tako poln grških in latinskih citatov ter tehničnih podrobnosti iz zgodovine filozofije, da sem, kolikor sem poslušal, vedno imel velike težave, da bi si natančno zapomnil, kaj je dejansko povedal. Če bi poskušal dobesedno ponoviti njegove besede, bi gotovo naredil očitne napake. Tudi kasneje, ko nisem bil več popoln začetnik na tem področju, sem mu težko sledil. Poleg tega nisem želel, da bi ga moral prositi, naj ponovi ali pojasni imena, iz strahu, da bi morda odkril moje namene. Bilo je ključnega pomena, da o mojih zapiskih ne izve nič. Nisem želel motiti naravnega toka njegovih razlag – ki so bila velikokrat prava predavanja – ali ga narediti zadržanega, če bi morda mislil, da v svojih zapiskih izkrivljam in uničujem njegove ideje.
Ohranil sem sto dvajset pisem, ki mi jih je napisal med letoma 1929 in 1938, medtem ko je iz obdobja 1924–1929 ostalo le eno, že omenjeno zgoraj. Moram priznati, da nobeno od teh pisem ni posebej zanimivo. Dolge razprave niso bile potrebne, saj sem ga pogosto obiskoval; naj niti ne omenjam, da je Šestov sovražil pisanje in večino pisem končal z besedami: »Pridi k meni in o tem se bova pogovorila.« Poleg tega sem bil eden redkih dopisnikov, ki mu je bil dolžan pisati v francoščini, kar mu je bilo naporno, saj je vedel, da francosko obvlada slabo. Zato je poskušal pisanje pisem omejiti – na primer med mojima dvema potovanjema v Buenos Aires ali med svojimi letnimi počitnicami v Châtel-Guyonu v regiji Puy-de-Dôme.
Polovica teh pisem je vsebovala povabila, opomnike ali opombe o majhnih uslugah, ki jih je prosil, zato sem se odločil, da jih tukaj ne vključim. Druga pisma obravnavajo teme, ki jih nisem zapisoval v svoje zapiske in ki danes prikličejo pozabljene pogovore, ki sva jih imela. Ker sem dnevnik začel voditi šele leta 1934, se mi je zdelo primerno vključiti odlomke iz pisem, ki sem jih prejel med letoma 1929 in 1934. Njihova zanimivost je relativna, saj se večinoma nanašajo na moje zadeve in dela, vendar naj služijo kot orientirji za tisto obdobje, ki je sicer brez drugih spominov. Upam, da bo bralec odpustil ta dolg predgovor v pričakovanju pravega praznika, ki ga bo, upam, našel v teh pogovorih. Nič ne de, da so ti pogovori večinoma predstavljeni kot monologi, saj sem ocenil, da bi bilo zapisovanje mojih lastnih prispevkov odveč – česar mi je zdaj žal.
Takrat je Šestov že odločil, da me bo usmeril k resnemu študiju filozofije. Pogosto je govoril o Husserlu in mi predlagal, naj za revijo Europe napišem kratek članek o njem, pri čemer naj bi uporabil dolge odlomke nemškega filozofa, ki jih je citiral v svojem eseju o Husserlu [»Memento Mori«]. Medtem je sam Husserl prišel v Pariz, da bi imel predavanje na Sorboni. Ta obisk sovpada z razglednico, ki sem jo prejel od Šestova:
1, rue de l’Alboni [27. februar 1929]
Dragi prijatelj, v nedeljo, 3. marca, ob 16. uri pride Husserl na obisk. Tudi ti si povabljen – pridi in ga spoznaj osebno.
In sem šel. Husserl je govoril in odgovarjal na vprašanja. Šestov je bil popoln gostitelj in se ni vpletal v pogovor. Bil je kar nekoliko v zadregi, ko je ga Mme Rachel Bespaloff, ki je Husserla napadla s sijajnim in živahnim nastopom, odločila uporabiti Šestova kot svojega zaveznika. Na srečo ga je nagovorila z imenom Lev Isaakovič (njegovo ime in očetovo ime, kot je običajno med Rusi), zato Husserl ni imel pojma, da je ta drugi kritičar, na katerega je stalno opozarjala Mme Bespaloff, pravzaprav njegov prijatelj Šestov. Ne morem se spomniti nič drugega. Kmalu zatem je revija Europe objavila moj članek o Husserlu [»Edmund Husserl et l’oeuf de Colomb du réel«, št. XX, 1929] (Ta članek sem predelal za svojo Conscience Malheureuse in tokrat sem ga pripravil na podlagi nedavno objavljenega francoskega prevoda Husserlove Cartesian Meditations.) Spomnim se, da je bil Šestov začuden, da sem se tako dobro znašel na tako »tehničnem« področju, saj me je štel za zelenega novinca. Iskreno me je pohvalil.