Začetek sovjetske književnosti literarna zgodovina umešča k Maksimu Gorkemu, ki se je boril za afirmacijo umetnosti. Sodobna vprašanja je obravnaval publicistično, kot umetnik pa je v svojih delih upodabljal predvsem stari svet.
V prvih porevolucijskih letih so prevladovale krajše literarne zvrsti, zlasti poezija. Literarno življenje se je razbilo: umetniške skupine so se razpršile, uredništva in literarni saloni so bili ukinjeni. Zaradi nasičenosti z dogodki in pomanjkanja časa za oblikovanje novih tem in motivov je prišlo celo do stagnacije. V ospredju so bile predvsem teme revolucije in umetnikov osebni odzivi nanjo. Najprimernejši zvrsti za izražanje teh doživljanj sta bili poezija in črtica.
Futurizem je bil edini pesniški tok, ki je organizirano stopil na stran revolucije. Nasprotoval je sleherni tradiciji v življenju in umetnosti. Vladimir Majakovski, njegov vodilni predstavnik, je futurizmu dodal izrazito družbeno vsebino in zahteval, da se »besedo osvobodi pomena«. Njegova poezija je vplivala na proletarske pesnike, združene v »Proletkultih« – ljudsko-prosvetnih organizacijah. Ti pesniki so zagovarjali idejo avtonomne proletarske kulture, ki naj bi nastajala neodvisno od tradicije prejšnjih obdobij. Opevali so proletariat in zmage revolucije. Gorki pa je to ostro kritiziral, ob njem tudi Lenin, ki je izpostavil pomen tradicije za razvoj ruske kulture.
Z uvedbo NEP-a (nova ekonomska politika, 1921–1929) si je država gospodarsko opomogla. Temu so sledile industrializacija, kolektivizacija vasi in začetek petletk. V literaturi je ta čas zaznamovala ofenziva pisateljev, združenih v RAPP-u, ki so zagovarjali »teorijo nacionalnega izročila« in trdili, da so petletke edina legitimna snov književnega ustvarjanja. Kritične glasove, kot sta bila Voronski in Polonski, so izrinili, sledile so cenzure, napadi na posamezne avtorje, med drugim na Piljnjaka in Zamjatina.
Leta 1929 je Piljnjak izdal povest Mahagonijevec, ki prikazuje boj med starim in novim, upor predpetrovske Rusije proti novemu režimu. Delo je izšlo v Berlinu, sprožilo vrsto napadov in avtorjevo izključitev iz pisateljskega društva. Podobno se je zgodilo z Zamjatinovim romanom Mi, ki so ga razglasili za sovjetski družbi sovražnega. Zamjatin je nato sam izstopil iz vseh pisateljskih organizacij. Obe deli sta nasprotovali birokratski miselnosti, a neuspešno. Literatura je postajala vse bolj stilno konservativna, apologetska in pragmatičen dodatek državni politiki (A. Flaker).
Prevlada ene književne smeri je književnost oslabila. Glavni krivec je bila diktatura RAPP-a, ki je povzročila razcepljenost pisateljev na številna združenja. Leta 1932 so jih ukinili in ustanovili enotno Zvezo sovjetskih pisateljev – organizacijo, ki je združevala avtorje, pripravljene podpirati sovjetsko oblast in sodelovati pri gradnji socializma.
Na prvem kongresu sovjetskih pisateljev leta 1934, ki ga je vodil Gorki, je bil utemeljen socialistični realizem. Gorki je poudaril, da je moč umetnosti odvisna od sodelovanja umetnika pri ustvarjanju resničnosti, obenem pa je obsojal pretirano poudarjanje vloge buržoazije pri oblikovanju kulture. Poudaril je pomen kritičnega realizma in romantike, zlasti ruske književnosti, vendar je hkrati opozoril, da kritični realizem kot metoda ni več zadosten.
V tem obdobju so stopili v ospredje trije teoretiki: Ždanov, Buharin in Radek. Ždanov je poudarjal partijnost literature in njeno približevanje množicam. Radek je v spisu Sodobna svetovna književnost in naloga proletarske umetnosti zavrnil Prousta in Joycea kot tuja sovjetski stvarnosti ter za vzor postavil Tolstoja. Buharin pa je menil, da vztrajanje pri tradiciji Majakovskega ni plodno in da se ne sklada z duhom časa. Skupne točke kongresa so bile: vračanje h klasikom, zahteva, da se literatura približa množicam, ter zahteva po snovi socialistične izgradnje. Naloga literature je bila oblikovati »novega človeka«.
Statut Zveze sovjetskih pisateljev je socialistični realizem definiral kot »resnično, zgodovinsko konkretno upodabljanje stvarnosti v njenem revolucionarnem razvoju«. Pisatelju metodo narekuje doba – družbeno bivanje, ne individualni talent. V ospredju je bil »pozitivni junak«, dejaven v boju med starim in novim. Kritiki so poudarjali, da je glavna naloga književnosti slikanje uspehov socialistične izgradnje. V tridesetih letih prevladata optimizem in navdušenje nad sodobnostjo, vendar se literatura standardizira in izgublja kritično noto.
Trideseta leta pomenijo stabilizacijo, a tudi regresijo v umetnosti. Eksperimentiranje je bilo zatrto, številni umetniki (npr. Majerhold) so emigrirali. V slikarstvu je prevladoval realizem 19. stoletja, v glasbi je stagniral razvoj (primer Šostakoviča). V ospredju je bilo sklicevanje na rusko kulturno tradicijo.
Od sredine 30. let je v ospredju patriotizem. Spreminjal se je odnos do preteklosti, ruske države in njene zgodovinske vloge. Zgodovinski romani, kot Tolstojev Peter Veliki, so bili prežeti z domoljubnimi tendencami in deležni visokih pohval (Gorki ga je označil za najboljši ruski zgodovinski roman).
Usoda ruske poezije 20. stoletja odraža revolucionarni prelom, ki je pesnike razdelil: nekateri so emigrirali (Bunin, Balmont, Nabokov, Cvetajeva, Severjanin, Hodasevič), drugi ostali v Rusiji. Poezija se je razvijala v različnih političnih in življenjskih razmerah, pogosto pod pritiskom cenzure in strogih predpisov. Mnoge stvaritve so ostale neobjavljene ali so izšle z zamudo (npr. Ahmatovkin Rekviem). Samojlov ugotavlja, da ima ruska poezija pogosto dvojno kronologijo: čas nastanka pesmi in čas njenega izida. Tako so na primer Pesmi Puškinu Marine Cvetajeve nastale že leta 1931, objavljene pa šele šest let pozneje, ob stoletnici pesnikove smrti.
| Obdobje / kontekst | Glavne značilnosti | Avtorji / dela | Opombe |
|---|---|---|---|
| 1917–začetek 20. let (po revoluciji) | – Prevladujeta poezija in črtica – Razpad literarnega življenja (skupine, saloni, uredništva) – Glavna tema: revolucija in osebni odzivi |
Gorki – začetnik Futuristi (Majakovski) |
Kratke oblike zaradi »pomanjkanja časa« in intenzivnih dogodkov |
| Futurizem / Proletkult | – Futuristi: nasprotovanje tradiciji, družbena vloga umetnosti – Majakovski: »besedo osvoboditi pomena« – Proletkult: avtonomna proletarska kultura |
Majakovski proletarski pesniki |
Kritika Gorkega in Lenina – opozorilo, da tradicija ostaja pomembna |
| NEP (1921–1929) | – Gospodarsko okrevanje – Industrializacija, kolektivizacija, petletke – RAPP: petletke kot glavna snov literature – Cenzura in napadi na kritične avtorje |
Piljnjak, Mahagonijevec (1929) Zamjatin, Mi |
Piljnjak in Zamjatin izločena – simbol represije |
| 1932–1934 (prelom) | – Ukinitev združenj, ustanovitev Zveze sovjetskih pisateljev (1932) – 1. kongres sovjetskih pisateljev (1934, vodil Gorki) – Uvedba socialističnega realizma |
Teoretiki: Ždanov, Radek, Buharin | Ključni pojmi: partijnost, pozitivni junak, literatura mora prikazovati socialistično izgradnjo |
| 30. leta | – Stabilizacija → regresija, konec eksperimentiranja – V ospredju patriotizem, zgodovinska tradicija – Šablonskost, optimizem, malo kritike |
A. Tolstoj, Peter Veliki (zgod. roman) Umetniki v emigraciji: Majerhold (gledališče) |
Glasba: problem Šostakoviča Slikarstvo: vrnitev k realizmu 19. stoletja |
| Poezija 20. stoletja | – Revolucija kot veliki prelom – Pesniki v emigraciji (Bunin, Balmont, Nabokov, Cvetajeva, Severjanin, Hodasevič) – Pesniki, ki ostanejo (Ahmatova, Majakovski …) – Močna cenzura, mnoge pesmi izidejo z zamudo |
Ahmatova, Rekviem Cvetajeva, Pesmi Puškinu |
Samojlov: dvojna kronologija (čas nastanka ≠ čas objave) |
