Avtor: Marko Nežič
Pesem »Bil je maj« [1] Igorja Dernovška velja za eno lepših skladb slovenske rock glasbe, ki odpira filozofska vprašanja o življenju, smrti in etičnem pomenu ljubezni. V pesmi se smrt ne pojavlja kot absolutni konec. Smrt se pokaže kot eksistencialni prehod, v katerem se življenje in etično razmerje do Drugega razkrijeta kot bistvena pogoja resnične svobode. Dernovšek subtilno prepleta poetično izražanje s filozofsko refleksijo. To spominja na Šestovovo iracionalno antietiko v smislu zavrnitve etike kot racionalno utemeljenega sistema v imenu singularne eksistence (posamičnosti),[2] ter na Heideggerjev koncept biti-k-smrti (Sein-zum-Tode)[3] kot način bivanja, v katerem se človeška eksistenca razkrije kot lastna, neponovljiva in končna: »[N]a koncu se enkrat tudi umre, toda najpoprej se ostaja neprizadet.«[4]
Že uvodna vrstica »Bil je maj / maj moje smrti«[5] postavlja temeljni eksistencialni paradoks. Maj simbolizira življenje, cvetenje, radost in polnost, istočasno pa že opominja na minljivost človeškega življenja. Zdi se, da je Dernovškova raba besede »maj« zavestno soočenje s končnostjo; ko v maju cvetovi razcvetijo, njihov razcvet hkrati že implicira minevanje. Smrt v tem kontekstu ni sovražnik; smrt je pogoj, ki življenje naredi dragoceno, ali, če se izrazim v Nietzschejevem duhu – polnost življenja istočasno že vključuje zavest o smrti. Pri Nietzscheju polnost življenja ni mogoča brez sprejetja njegove končnosti; šele zavest o smrti omogoča radikalno afirmacijo življenja: »Svojo smrt vam hvalim, svobodno smrt, ki mi pride, kadar jaz hočem.«[6]
V verzu: »Strah me je / Nočem umreti sam«[7] Dernovšek izreka strah pred izolacijo, ne pred smrtjo kot tako. Smrt je grozna, če jo doživljamo izolirano, brez ljubezni ali pripoznanja drugega. Očesni stik z ljubljeno osebo, v katerem se svet metaforično razsvetli, je mogoče razumeti kot eksistencialni dogodek razkritja smisla, v katerem se Dasein iztrga anonimnosti vsakdanjosti in prevzame lastno bivanje. Očesni stik z ljubljeno osebo, kjer »sonce v njih žari«,[8] postane ontološki temelj, v katerem se posameznikova eksistenca uresniči in razkrije v polnosti.
Dernovšek nadaljuje: »Ne, nimam te moči / da ti povedal bi«.[9] Nekatere resnice – ljubezen, smrt in strah – presegajo moč jezika. Protagonist zato ne argumentira, ampak kliče:
Bog, vzemi me / a usmili se nje.[10]
Pesem prepleta etično razsežnost ljubezni z eksistencialno tesnobo kot radikalno prošnjo, ki zavrača logiko pravične razdelitve trpljenja. V tem smislu spominja na Šestovovo filozofsko sporočilo, kjer resnica ne nastopa kot racionalno utemeljena etika; resnica je osebni krik proti nujnosti, v katerem se ljubezen pokaže kot edini možni odgovor na neznosnost trpljenja. Pesem nadaljuje:
Le nove so poti / kot metulj / razprl bom krila / poletel v nebo[11]
pri čemer metulj simbolizira prehod in metamorfozo. Smrt ni konec, ampak transformacija, ki odpira prostor svobodi. Tišina in tema – »tišina vabi me / tema kliče me«[12] – predstavljata polje eksistencialne svobode, kjer posameznik zavestno izbere odhod kot polno in izpolnjeno dejanje. Končni poljub, ki ga pesnik pošlje vetru, simbolizira preživetje ljubezni in spomina tudi po fizičnem odhodu. Dernovškovo izražanje strahu, nemoči in etične ljubezni sovpada s Šestovovo filozofijo. Soočenje s smrtjo konfrontira človeka z lastno eksistenco in omogoča resnično svobodo. Strah pred »umreti sam«[13] in nemoč ubesediti ljubezen odražata Šestovov koncept, da običajna logika in jezik ne zmoreta zajeti globine notranjega boja. Le skozi dejanje – empatijo, etično skrb, poetični odhod – postaja smisel.
»Bil je maj« torej ni zgolj pesem o smrti; je filozofska meditacija o življenju, ljubezni in svobodi. V polnosti življenja in smrti se razkriva resnična svoboda duha – v soočenju z absurdom, nemočjo besed in neizrekljivim, kot je to razumel Šestov, ter v zavestnem prevzemu lastnega bivanja, kot ga opisuje Heidegger. Dernovškova pesem konkretno ilustrira njune filozofske poti.
Reference
Dernovšek, Igor. »Bil je maj«. V: Matoz, Zdenko. Pa tako lep dan je bil. Niet. 40 let. Ljubljana: Primus, 2024. 211–212.
Heidegger, Martin. Bit in čas. Prev. Tine Hribar. Ljubljana: Slovenska matica, 2005.
Nietzsche, Friedrich. Tako je govoril Zaratustra. Prev. Janko Moder. Ljubljana: Slovenska matica, 2024.
Šestov Lev. Сочинения в двух томах, zv. 1. Moskva: Наука, 1993.
–. Сочинения в двух томах, zv. 2. Moskva: Наука, 1993.
[1] Celotno besedilo je objavljeno v knjigi: Zdenko Matoz, Pa tako lep dan je bil. Niet. 40 let (Ljubljana: Primus, 2024), 211–212.
[2] Pri Šestovu ne gre za nemoralnost, temveč za zavrnitev etike, ki bi bila utemeljena v razumu in nujnosti; ta poteza je posebej razvidna v njegovi interpretaciji Joba in Abrahama.
[3] Martin Heidegger, Bit in čas, prev. Tine Hribar (Ljubljana: Slovenska matica, 2005).
[4] Prav tam, 345.
[5] Igor Dernovšek, »Bil je maj«, v: Zdenko Matoz, Pa tako lep dan je bil. Niet. 40 let (Ljubljana: Primus, 2024), 211–212.
[6] »O svobodni smrti«, v: Friedrich Nietzsche, Tako je govoril Zaratustra, prev. Janko Moder (Ljubljana: Slovenska matica, 2024).
[7] Igor Dernovšek, »Bil je maj«, v: Zdenko Matoz, Pa tako lep dan je bil. Niet. 40 let (Ljubljana: Primus, 2024), 211–212.
[8] Ibid.
[9] Ibid.
[10] Ibid.
[11] Ibid.
[12] Ibid.
[13] Ibid.