Š.:
Vi še vedno verjamete, da je svet mogoče rešiti z etiko. Jaz sem videl ljudi, ki so se v etiki zadušili. Ko človek pade na rob, ga zakon ne reši – zakon ga obsodi.
J.:
Ne branim zakona. In ne verjamem, da svet rešijo pravila. A če opustiva odgovornost, ostane samo sila. Branim trenutek, ko nekdo kljub vsemu reče: tukaj sem.
Š.:
“Tukaj sem” je še vedno drža. Še vedno je izbira, ki predpostavlja tla pod nogami. Jaz govorim o trenutku, ko tal ni več. Ko ostane samo absurd.
J.:
Prav tam se odločim, ali ostanem ali zbežim. Ne zato, ker moram. Ampak ker če odidem, pustim drugega v temi – in to je hujše od absurda.
Š.:
Tema je resnica. Job ni bil rešen z vestjo. Rešen je bil, ko je Bog razveljavil pravičnost. Ko je pokazal, da nujnost ne velja.
J.:
Job ni bil rešen s pravilom. Rešen je bil, ker ga Bog ni pustil samega v kriku.
Š.:
Bog, ki tolaži, je še vedno moralni Bog. Jaz govorim o Bogu, ki razbije red sveta.
J.:
Morda. A če to razbitje ne pomeni tudi, da nekdo ostane ob drugem, potem je to samo kozmična moč. Ne Bog.
Š.:
Vera je upor proti vsakemu “moraš”. Proti vsaki dolžnosti, ki človeka ukroti.
J.:
Vera brez zvestobe hitro postane samo moj krik. Ljubezen me veže – ne z verigo, ampak z rano.
Š.:
Ljubezen, ki veže, še ni svobodna.
J.:
e je svoboda samo to, da mi nihče ničesar ne sme, potem drug drugega pustimo v temi. In to ni svoboda. To je praznina.
Š.:
Bolje praznina kot lažna svetloba razuma.
J.:
Bolje ranjena svetloba kot absolutna tema.
(Tišina.)
Š.:
Morda govoriva o istem Bogu – a jaz ga srečam, ko svet razpade.
J.:
In jaz ga srečam, ko kljub razpadu nekdo ne odide.