Prev. Marko Nežič | iz francoskega izvirnika
Leta 1924 se je Benjamin Fondane prvič srečal z Levom Šestovom v Parizu. To srečanje je filozofski trenutek, ko se vzpostavi dialog med dvema mislecema, ki ne sledita običajnim doktrinam razuma. Besedilo, ki sledi, je prevod Fondanovega opisa srečanja in odraža napetost med razumevanjem in skepticizmom, med govorom in molkom, ki je značilna za Šestova in hkrati oblikuje Fondanovo misel.
Prevod je objavljen kot del projekta Fondane in Šestov.
Srečanje z Levom Šestovom (1924)
Leva Šestova sem spoznal spomladi 1924 v domu Julesa de Gaultierja. Dve leti prej sem v romunščini objavil šest sestavkov o njegovih najnovejših delih, prevedenih v romunščino – Razodetja smrti. Nisem vedel, ali je še živ ali že mrtev, ali pripada temu ali prejšnjemu stoletju. Nikoli ga nisem umeščal v noben kontekst, razen morda v Rusijo. In zdaj sem nenadoma stal pred njim, pred visokim, suhim starcem v staromodni dnevni sobi pri de Gaultierju.
Bil sem vidno ganjen.
Pustil sem, da sta govorila de Gaultier in Šestov. Spomnim se samo, da se je de Gaultier bojeval s Šestovovo francosko izgovorjavo (ki se je kasneje izboljšala) in da je Šestov komaj razumel de Gaultierjevo metafiziko. Nobena od teh težav mi ni predstavljala ovire – de Gaultierju sem prevajal, kar je govoril Šestov, in razlagal Šestovu, kaj de Gaultier želi povedati.
Mislim, da je Šestov z zanimanjem opazoval mojo bistroumnost, zapazil pa je tudi iskrice navdušenja in bojevitega duha, ki sem jih prinesel v pogovor. Ko smo skupaj odhajali, sem prvič v življenju začutil nekaj podobnega strahu. Njegova hči Tatjana si je zapisala moj naslov in obljubila, da me ob prvi priložnosti povabi na ta srečanja.
Iz obdobja od 1924 do 1929 sem med svojimi papirji našel le eno Šestovovo zabeležko:
7, rue Sarasate, 3. maj 1924
Dragi gospod,
Jutri, 4. maja, ob 16. uri pripravljamo manjšo zabavo za naše francoske in ruske prijatelje. Veseli bomo, če se nam boste pridružili. Prisrčno pozdravljam.
Večinoma je vabila pisala Tatjana Šestova, ki me je najprej povabila na rue Sarasate, nato na rue de l’Abbй-Grйgoire, rue d’Alboni, rue Letellier. Malo teh obiskov se spomnim; pri Šestovih sem bil obravnavan kot Tatjanin prijatelj. Šestov je redko govoril z mano o filozofiji; skoraj nikoli nisem bil z njim sam na štiri oči. Izkazal mi je določeno naklonjenost, a brez posebnega zanimanja. Še posebej se spomnim pogovora na mostu Passy, ko me je vprašal direktno, kateri filozof mi je najbolj ljub. Bilo mi je nelagodno – preveč sem se zavedal svoje pomanjkljive filozofske izobrazbe. Takrat je bil edini filozof, ki sem ga res poznal, Jules de Gaultier, prek njega pa sem odkril Nietzscheja iz obdobja Rojstva tragedije. A de Gaultierja nisem želel omeniti – očitno Šestov ni cenil njegovega filozofskega prispevka.
Odgovoril sem, da sem se do takrat filozofije učil od pisateljev, celo pesnikov, in omenil Remyja de Gourmonta, katerega ime Šestovu ni bilo znano. Bal sem se priznati, da sem najbolje poznal Šestova samega; moja globoka simpatija do njega je bila zadržana, saj sem čutil, da bi jo zavrnil. Šestov je bil razočaran, sam pa sem zardel. Ta napaka me je še dolgo spremljala in se sčasoma preoblikovala v samopomilovanje.
Šele leta 1926 se je med nama vzpostavil resen stik. V dar mi je dal izvod francoskega prevoda svoje knjige Dostojevski in Nietzsche: filozofija tragedije, pravkar izdane pri La Pleiade. Napisal sem mu zahvalo, v kateri sem priznal, kako težko je slediti njegovemu mišljenju, saj je za resnično penetracijo v njegove misli – kot je sam dejal – treba doživeti osebno katastrofo. In dodal sem: kdo bi si želel takšne katastrofe zase iz ljubezni do Resnice? Kdo bi si iz lastne volje želel postati njegov učenec?
Nekaj dni kasneje sem prejel vabilo od Tatjane, in tisti večer, na rue de l’Abbй Grйgoire, me je Šestov zvabil stran od gostov…