Nihilizem se je v Rusiji pojavil v 60. letih 19. stoletja in je bil v tej obliki na Zahodu nepoznan. To je bilo »emancipirano racionalistično gibanje«, čigar glavni ideolog je bil Pisarjev. Tip takega ruskega nihilista je lepo prikazal Turgenjev v romanu Očetje in sinovi, in sicer v liku Bazarova. Po prepričanju nihilistov je treba osvoboditi delavsko ljudstvo in tu-zemsko človeštvo od vseh idealov, dogovorjenih norm, vraževerja, predsodkov in ostalega balasta, ki zasužnjuje človeka in ga duši v svojem primežu.
Vendar pa nihilizem v širšem smislu ni omejen samo na gibanje, ampak ga lahko najdemo v podtalju ruskih družbenih tokov tistega časa. Nihilizem je upor proti krivični zgodovini in zlaganosti civilizacije, klic po končanju zgodovine in poziv k ustvarjanju novega zunajzgodovinskega življenja. In nenazadnje, nihilizem je emancipacija naravnega človeka od vseh kulturnih nanosov in spon tradicije, od države, prava, družbenih norm in morale.
Kot nekje zapiše Dostojevski smo v [nekem smislu] “vsi nihilisti”.