Kaj se zgodi, ko dekle na pragu odraslosti v nabiralniku najde pismo, ki ne vsebuje ne vabila ne položnice, ampak le vprašanje: »Kdo si?« To vprašanje v romanu Zofijin svet sproži plaz, ki Zofijo – in skupaj z njo tudi bralca – potegne v vrtinec filozofije.
Zofija je na prvi pogled navadna norveška najstnica, ki se giblje med šolo, prijateljstvom in iskanjem lastne identitete. Toda Gaarder jo postavi pred vrata skrivnostnega sveta, kjer se vsakdanje prevesi v nenavadno, realnost pa postane dvomljiva. V tem dvomu pa se začne pravo življenje – življenje mišljenja.
Roman se bere kot nežno vabilo k premišljevanju, toda tudi kot detektivka, kjer se razkrivajo ne le skrivnosti Zofijine usode, temveč tudi miselne pokrajine, ki so jih pred njo prehodili največji duhovi človeštva. Aristotel, Descartes, Kierkegaard, Sartre – vsi dobijo svoj trenutek, a nikoli kot oddaljeni kipi v muzeju, temveč kot živi sogovorniki, ki mladi bralki šepetajo svoje dvome in prepričanja.
Najlepši trenutki romana so prav tam, kjer se meja med fikcijo in resničnostjo zamegli. Ko Zofija odkrije, da je morda sama samo lik v zgodbi nekoga drugega, se roman razpre v metaforo o našem lastnem položaju: koliko resnično vemo o svetu, v katerem živimo, in koliko smo zgolj ujeti v pripoved, ki jo pišejo drugi?
Zofijin svet ni le knjiga za mlade bralce, čeprav je pogosto takšna prva stopnička v filozofijo. Je opomnik za vse generacije, da filozofija ni oddaljena akademska vaja, temveč način, kako biti živ – kako se čuditi, kako se spraševati, kako iskati v neskončnih prostorih smisla.
Gaarder je napisal roman, ki ni poučen v suhoparnem smislu, temveč prebuden. Vsako vprašanje, ki ga postavi Zofija, je pravzaprav vprašanje, ki ga nekoč postavi vsak od nas. In morda je to razlog, zakaj knjiga kljub letom ostaja sveža: ker ne govori le o zgodovini filozofije, ampak o nas samih – o naši želji, da bi se nekoč, morda, znali resnično odgovoriti na prvo pismo: »Kdo si?«