Že nekaj časa nameravam napisati par floskul o nihilizmu, ne zato, ker bi bil fanatik Niča, pač pa zato, ker glas v meni pravi, da je tako prav. Zaradi korektnosti in z namenom, da ne zajadram v preglobok fenomenologizem, se bom izražal manj pesniško, da ostanem stvaren in se izognem pretirani romantiki (razčaranost pred začaranostjo, tudi znanost je lahko umetnost).
Znanstvenost svojega pričevanja bom podkrepil s citati, da bo videz spisa pridobil noto kredibilnosti. Kljub temu, da ne maram sistematičnosti, bom sistematičen od ena do tri. Zgodba ima poanto, zato beri, če že bereš, do konca. Torej:
1. Vzdraženost desne hemisfere mojih možganov (centra kreativnosti), kjer se rojeva najvišja umetnost, predvsem po besedah visoko postavljenih, v meni kljuje praznino in me sili k izražanju, da me zapolni! Temu rečem: Iz niča.
2. Majakovski v eni izmed svojih pesnitev izreka: “Nad vse ustvarjeno postavljam nihil”. Ali ima nič potemtakem pozitivno vrednost v smislu substance ali ideje? Temu rečem: V nič.
3. Majakovski v isti pesnitvi izpostavi: “Nikoli in ničesar ne berem. Knjige? Kaj knjige!” In vendar piše. Temu rečem: Za nič. V grobem sem s primeri zajel 3. glavne veje nihilizma, ki se med sabo tesno prepletajo: Eksistencialni nihilizem predoča, da življenje posameznika nima nikakršnega višjega smisla, če ga sploh ima. Odtod vir praznine in težnja h kreativnosti zgolj zaradi kreativnosti same (kaj knjige?).
Flisar je zapisal, da je življenje borba podob, kjer močnejše podobe goltajo šibkejše, s čimer si jih prisvajajo. Temu bi lahko rekli humana oblika kanibalizma ali posesivizem. Vsekakor pa preoblikovan koncept ničejanske morale. Ampak danes, oropanim heroizma, kompenziranega z manifestiranjem v fenomene kova Susan Boyle, se vrednost življenja kaže predvsem kot vsota vsega, kar nam je v teh odštetih letih uspelo požreti. Čeprav se sodoben človek zaveda, da je tako vrednotenje nesmiselno, se svojim nagonom ne zmore upreti. Vera v kaj torej? V že zdavnaj razvrednotene resnice? O tem nas poučuje moralni nihilizem.
Postmoderni človek poudarja: “Atributi mojega življenja so: enkratno, posebno, pomembno.” Za kredibilno merilo stvari pa postavlja samega sebe. “Nikoli in ničesar ne berem.” Verujoči nihilizem.
Da bi bilo njegovo življenje (življenje postmodernega človeka, op. avtorja) zaokroženo in karseda lepo, pa čas, ki nima substancialnega značaja, preganja z gledanjem oddaje o ničemer, katere utelešenje je Seinfeld, ki s svojo brezsmiselnostjo in brezpredmetnostjo sicer nasmeji, a na koncu vendar prepušča prazne.