Prev. in izbor: Marko Nežič
3, rue Letellier [28. junij 1929]
»Nič novic od tebe, dragi prijatelj. Kje si? Pričakoval sem, da te bom prejšnji ponedeljek videl pri de Gaultierju. Ni te bilo. Upal sem, da prideš k meni, a nisi. O tvojih dveh člankih imam veliko prijetnega povedati – o tistem iz »Cahiers« [Cahiers de l’Étoile, »Léon Chestov, témoin à charge«, maj–julij 1929] in o tistem iz »Europe« [»Un philosophe tragique: Léon Chestov«, št. XIX, 15. januar 1929]. Slednji je res odličen, čeprav je tudi prvi dober. Pridi kaj mimo, da se o njem pogovoriva. Le prej mi pošlji razglednico, da te bom počakal.«
Tu moram zaradi spomina dodati, da sem članek za »Europe« napisal na lastno pobudo. Drugače je bilo s člankom za »Cahiers de l’Étoile«. Gospa de Manziarly je Šestova prosila, naj predlaga koga, ki bi lahko pisal o njem; predlagal je mene. Spomnim se, da me je za isto nalogo že priporočil neki drugi reviji, ki naj bi se imenovala »La Pensée Française«. Članek sem napisal, vendar ni bil nikoli objavljen. Dozdeva se mi, če se prav spomnim, da mu je bil všeč, vendar je v njem našel nekaj pomanjkljivosti. Sam nisem želel ničesar spreminjati in Šestov mi je dovolil, da ga pošljem takšnega, kakršen je bil.
Julija 1929 sem na povabilo Victorie Ocampo odpotoval v Buenos Aires, kjer naj bi imel niz predavanj. Spoznal sem jo pri Šestovu. Spremljala je Ortego y Gasseta, ki mu je grof Keyserling posebej naročil, naj med bivanjem v Parizu obišče Šestova in Berdjajeva. Z njo sem se pogovarjal v kotu velikega salona v rue de l’Alboni (Šestov je takrat živel pri svoji sestri, gospe Balachowski), ko je prišel mimo Šestov in ji rekel:
– »Pazite se ga, ta človek seka glave.«
To jo je zelo nasmejalo.
[Adolfo Bioy Casares o Victorii Ocampo in reviji SUR: »Victoria Ocampo je bila nemogoča ženska. Zelo oblastna. Ni imela prijateljev, samo vazale. Vsi okoli nje so morali sprejemati njene ukaze. Toda kot vodja revije SUR je imela precej pomembno vlogo. Revija je preživela mnogo dolgih let. Nisem pripadal Victorijinemu krogu, ker so bili moji literarni okusi drugačni od njenih.« – moja opomba – A. K.]
V Argentini sem ostal le mesec in pol, zato v svoji korespondenci ne najdem ničesar, kar bi se nanašalo na to obdobje. Čeprav so moja predavanja v Buenos Airesu obravnavala abstraktne filme, sem to priložnost izkoristil tudi za predavanje na Filozofski fakulteti z naslovom »Lev Šestov in boj proti samorazvidnostim« [12. september 1929]. Besedilo ni bilo nikoli objavljeno. Šestovu sem poslal izvod programa konference, v katerem je bil naveden tudi naslov mojega predavanja. Takoj po vrnitvi v Pariz sem od njega prejel razglednico:
3, rue Letellier, nedelja, [14. oktober 1929]
»Končno, dragi prijatelj, si se vrnil. Zelo si želimo, da bi te videli in slišali pripoved o tvojem izjemnem, celo nadnaravnem potovanju. Pridi čez dva dni, v torek, da bomo lahko preživeli večer v tvoji družbi …«
Po vrnitvi iz Buenos Airesa sem skoraj hkrati napisal pesniško zbirko »Ulysses« (Šestovu je nisem pokazal) in prvi osnutek »Rimbaud le Voyou«, ki sem ga pozneje precej opustil. Šestovu sem dal rokopis osnutka.
3, rue Letellier, 13. marec 193
»Dragi prijatelj, to je le kratko sporočilo. Upam, da se čez dva dni vidiva pri Julesu de Gaultierju. Rad bi ti čestital – po mojem mnenju je tvoja knjiga odlična. Prebral sem jo v celoti in v njej našel nekaj, kar najbolj cenim: pravo energijo in veliko intelektualno intenzivnost. Ko se srečava pri J. de G., se bova dogovorila, kdaj se lahko vidiva in pogovoriva o tvoji knjigi. Se vidiva torej kmalu. Prenesi moje pozdrave svoji sestri.«
Spomladi 1930 sem dobil delo pomočnika režiserja v studiih Paramount, kjer sem pozneje postal scenarist. Delali smo podnevi in ponoči, včasih po dvanajst ur skupaj, včasih tudi ob nedeljah in praznikih. Tako mi je zmanjkalo časa za pogoste obiske pri Šestovu, za lastno pisanje pa sploh nisem imel več časa. Poleti istega leta je odšel v Châtel-Guyon (gospa Šestov je tam delala vse leto [diploma Anne Šestove v Franciji ni bila priznana, zato se je morala prekvalificirati za medicinsko maserko]). Tja sem mu poslal pismo, ki je bilo, sodeč po odgovoru, ki je sledil, verjetno precej obupano:
Châtel-Guyon (Puy-de-Dôme), 22. avgust 1930
»Končno nekaj besed od tebe, dragi prijatelj! Toda kako žalostne besede! Vedno ista zgodba – zapraviti življenje, da bi človek zaslužil za kruh! In niti besede o tvoji knjigi o Rimbaudu – slab znak! Ali pa se motim? Še vedno nisi prejel dokončnega odgovora? Nestrpno čakam na novice o tvojih pogajanjih z Nouvelle Revue Française. Če boš izvedel kaj novega, ne pozabi obvestiti tudi mene. Saj ti ne bo vzelo veliko časa, da napišeš razglednico.
Kar zadeva moj članek za Revue Philosophique [»Vklenjeni Parmenid«, julij–avgust 1930], je Tatjana napisala, da so nam poslali en sam izvod številke, samo enega … Iz Leipziga sem prejel pismo z novico, da je izšla številka revije Forum Philosophicum, ki vsebuje moj članek [»Regarder en arrière et lutter«, št. 1, julij 1930]. Prosil jih bom, naj ti pošljejo izvod, da ga boš lahko recenziral v »Cahiers de l’Étoile«. Se strinjaš?
Tu ni drugih novic. Trenutno je moja žena tista, ki služi za najin kruh, jaz pa ne počnem ničesar. Hodim na sprehode in gledam filme! Ne zavidaj mi: to zimo bom tudi jaz odšel v Krakov, da si zaslužim kruh.«
[Šestov je imel predavanje na kongresu »Internationaler Verband für Kulturelle Zusammenarbeit« v Krakovu, 23.–25. oktobra 1930.]