Prev. in izbor: Marko Nežič
Nadaljujem z objavljanjem korespondence med Benjaminom Fondanom in Levom Šestovom. Pisma iz let 1930–1932 kažejo njuno vse tesnejše prijateljstvo, pa tudi Šestovovo pozorno spremljanje Fondanovega pisanja, od Balthazarja do članka Sur la route de Dostoïevski, v katerem Fondane sooči Heideggerja z Dostojevskim in vprašanjem meja razuma. Šestov ga opozori na oslabljen prevod Dostojevskega in predlaga natančnejše vprašanje: ali se Heidegger boji slediti Dostojevskemu do konca?
19, rue Alfred-Laurent, Boulogne-sur-Seine, 12. november 1930
»Spet sem v Parizu, dragi prijatelj. Kdaj se bova videla? Si še vedno tako zaposlen, kot si bil pred mojim odhodom? Vsekakor se potrudi in pridi k meni, zelo rad bi slišal, kaj je novega pri tebi. Le pravočasno me opozori s pismom, da bom lahko počakal nate.«
22. september 1930, Boulogne
»Pred osmimi dnevi sem ti poslal razglednico, dragi Fondane, da bi ti sporočil, da sem spet v Parizu, in te povabil, da me čim prej obiščeš. Ne samo da nisi prišel, niti odgovoril nisi. Si razglednico sploh prejel? Odpiši! Ali pa pridi, ko boš utegnil … Do sem prideš z avtobusom št. 25, ki ga ujameš pri Saint-Sulpice. Odpeljal te bo do bulvarja Jean-Jaurès (Boulogne), potem nadaljuj peš v isti smeri. Alfred-Laurent je druga ulica na levi, številka 19 pa je hiša, v kateri živim.«
Vse leto ni več pisem. Potem je prišlo poletje.
Châtel-Guyon, 8. avgust 1931
»Dragi prijatelj, pred nekaj dnevi smo prejeli razglednico, v kateri nam sporočaš veselo novico o svoji poroki. Odgovarjam šele zdaj, ker nisem vedel, ali si še vedno v hotelu Bellevue v St-Jean-D’Arve, ki je naveden na razglednici. Zdaj, ko je tvojih osmih počitniških dni konec, ti lahko pišem na pariški naslov, da ti v svojem imenu in v imenu svoje žene čestitam ter tebi in tvoji ženi zaželim vso srečo, ki jo je mogoče imeti na zemlji. Upam, da te bomo po vrnitvi videli pri nas in ti čestitali osebno, ne po pismu …
Tu ni veliko novic. Nadaljujem zdravljenje, precej nadležno je. Čez teden dni bo končano, kar je že prijetnejša misel. Moja žena dela kot vedno. Konec prihodnjega tedna naj bi prišla moja hči Nathalie z možem, s katerim upam, da se bom nekoliko pogovoril o kvantni teoriji. Je dober fizik in ima za to potrebno znanje. Ko se bova srečala, upam, da bom o njej vedel nekoliko več kot zdaj […] Če najdeš trenutek, da mi pišeš, bom zelo vesel …«
[Poroka je bila 28. julija 1931. Na poročnem dokumentu 5. pariškega okrožja, datiranem 14. januarja 1931, sta kot priči navedena Lev Šestov in Constantin Brancusi. Dokument je bil ponovno objavljen v 2.–3. številki revije Non Lieu, posvečeni Benjaminu Fondanu.]
september 1931, Boulogne
»»Dragi prijatelj, pravkar sem ti hotel pisati, da sem spet v Parizu, ko je prispelo tvoje pismo. Pridi čim prej … Prinesi svoj članek o Heideggerju, zelo rad bi ga prebral. Upam, da se vidiva že jutri …«
1. november 1931, Boulogne
»Dragi prijatelj, ne razumem povsem, zakaj ti je bil tisti članek tako zelo zoprn [»Une Heure avec Léon Chestov«, Fr. Lefevre, Les Nouvelles littéraires, 24. oktober 1931]. Prav tako ne razumem čisto, kaj želiš povedati o svojem članku. Ker pa si obljubil, da me boš kmalu obiskal, ti ne bom več postavljal vprašanj. Le drži svojo obljubo in pridi čim prej. Torej, do skorajšnjega snidenja.«
6. november 1931, Boulogne
»Tvoj molk, dragi prijatelj, me začenja skrbeti. Je vse v redu? So vsi zdravi? Piši, četudi samo nekaj besed, da bom vedel, kako si, ali pa še bolje, pridi k meni, ko boš imel prost trenutek.«
5. december 1931, Boulogne
»Dragi prijatelj, kot si lahko predstavljaš, me ni razveselilo, ko sem v tvojem pismu prebral, da je Gallimard zavrnil izdajo tvoje knjige; toda če sem iskren, je bilo to pričakovati. Povsod gre slabo, vsi mislijo samo na to, kako bi prihranili denar, in ker si človek seveda nikakor ne more privoščiti, da ne bi hodil v kavarne ali plesne lokale, je treba pač varčevati pri knjigah!
Nekoliko me tolaži, kar pišeš o Cahiers du Sud. Če bodo tam objavili tvoj članek [»Sur la route de Dostoïevski: Martin Heidegger«, št. 141, junij 1932], bodo morda našli prostor tudi za tvoje prihodnje članke. Morda boš lahko tam objavil celo nekaj poglavij svoje knjige … Pričakujem te to nedeljo ali naslednjo.«
15. februar 1932, Boulogne
»Samo nekaj vrstic, dragi prijatelj, da ti sporočim, da so Cahiers du Sud napovedali tvoj članek, kot dokaz (dokazi so včasih koristni in celo prijetni) ti pošiljam izrezek iz revije. Imam pa zate še nekaj drugega – stanovanje! V hiši, kjer živi moja sestra, gospa Mandelberg, na 15 avenue Reille …
To je vse! Nazadnje bi rad dodal le še to, da je po mojem mnenju od najinega zadnjega srečanja minilo že dovolj časa, da bi lahko začel razmišljati o najinem naslednjem …«
Ne spominjam se več, ob kateri priložnosti sem mu dal v branje rokopis svoje dramske pesnitve Le Festin de Balthazar, ki sem jo prvič napisal leta 1922, nato pa v celoti predelal. Prebral jo je in mi verjetno predlagal nekaj sprememb, zato sem mu rokopis poslal še drugič. To potrjuje naslednje pismo:
23. april 1932
»Oprosti mi, dragi prijatelj, ker sem odlašal z odgovorom. Tvojo dramo sem znova prebral takoj, ko sem jo prejel. Toda te dni se hitro utrudim; to je zelo nadležno in mi preprečuje celo takšen majhen napor, kot je pisanje pisma. Upam, da mi bo po poletnih počitnicah bolje, za zdaj pa mi ne preostane drugega, kot da se s tem sprijaznim.
Mislim, da si dobro storil, ko si spremenil konec svoje drame. Le ena beseda se mi ne zdi najbolje izbrana. To je beseda »čudež«. Po mojem mnenju bi bilo bolje, če ne bi tako poudarjal Balthazarjeve najgloblje misli. Namesto da bi rekel: »Ni čudeža! Ni čudeža!«, ali ne bi bilo bolje preprosto pustiti, da se Daniel spomni? In povsem izpustiti predhodno pojasnilo: »kralj je pravkar odkril …«?
Ne vem, ali se bom v tem pismu lahko povsem jasno izrazil, vsekakor pa menim, da bi bilo bolje pokazati, da je bil za Balthazarja njegov triumf pravzaprav poraz in da bi si globoko v sebi, ne da bi se tega zavedal, želel, da bi Daniel zmagal. O tem bova podrobno govorila, ko se srečava.
Hvala ti tudi za številko Nouvelles Littéraires. Brunschvicgov članek je zelo poveden. Zlasti sklep, kjer Bergsonu položi v usta: »Vedno sem učil, da mora duh vladati telesu.« Toda kdo na tem svetu ni učil te iste velike resnice? Ali je bilo res vredno napisati knjigo [Henri Bergson, O dveh virih morale in religije (1932)], da bi še enkrat ponovil to, kar je bilo skozi stoletja že tisočkrat izrečeno in ponovljeno? Zdi se mi, da se Brunschvicg norčuje iz Bergsona, čeprav ga očitno skuša samo hvaliti!
Kako si kaj te dni? Pozdravi dame.
Tvoj …«
[Žal se ne spominjam več pogovora, ki je sledil. Rokopis mojega Balthazarja, ki ga imam še danes, se konča tako kot prej, z besedami: »ni čudeža«. Danes se mi zdi Šestovova kritika bolj utemeljena, kot se mi je zdela takrat. In ker je rokopis še vedno neobjavljen …
O Šestovovi pripombi sem razmišljal in svoj lik preimenoval v »Duha« ter spremenil nekaj njegovih replik. Pa vendar to še vedno ni bilo povsem to, kar sem hotel izraziti – ne Duha, temveč njegovo »concupiscentia irresistibilis«, njegovo neustavljivo željo, da bi bil Bog … (N. A.)]
12. maj 1932, Boulogne
»Če me prideš obiskat, dragi prijatelj, me bo to kot vedno zelo razveselilo, vendar ne, če se bova pogovarjala o mojem zdravju. Pri mojih letih nekoliko bolehati ni nič posebnega. Lahko bi celo rekli, da bi bilo naravnost nespodobno, če bi človek vselej ostal zdrav. Tvoj primer je povsem drugačen: mlad človek ima vso pravico in je tako rekoč dolžan biti zdrav, zato me je to, kar si napisal o svojem zdravju, tako zaskrbelo. Da niti ne omenjam, da si, kolikor sem lahko razbral, svoje zdravje vedno zanemarjal, in tudi zdaj zanj ne skrbiš nič bolje.
Zato le pridi na obisk, takoj ko boš mogel: moja žena te bo pošteno okarala, kot si zaslužiš, in ti tudi dobro svetovala, da se boš bolje počutil, ne zato, ker si to zaslužiš, temveč zato, da bo rešila svojo dušo, kakor to počnejo vsi krepostni in razumni ljudje.
Zelo me zanima, kakšne spremembe si naredil na koncu svojega Balthazarja. To nedeljo bom doma po peti uri. Takrat lahko prideš … če se boš dovolj dobro počutil. Kmalu torej.«
15. junij 1932
»Nekaj besed, dragi prijatelj, da ti povem, prvič, da vsaj še tri ali štiri tedne ne bom zapustil Pariza, tako da lahko do takrat računava na še eno ali dve srečanji, in drugič, da pet ali šest strani o Kierkegaardovem obupu ni veliko, čeprav je mogoče z dovolj odločnosti nekaj povedati tudi na petih ali šestih straneh. Včasih je to lahko celo koristno kot vaja v slogu.
Toda takoj, ko boš v Parizu, pazi, da me prideš obiskat (ne pozabi me prej opozoriti), da se o tem pogovoriva. Do takrat …«
28. junij 1932
»Hitim odgovoriti na tvoje pismo, dragi prijatelj, da ti povem, da moraš vsekakor priti k meni prihodnjo nedeljo, saj bom konec tedna odšel v Châtel. Bilo bi preveč žalostno oditi, ne da bi te videl.
Zelo me je razveselilo, kar si napisal o Cahiers du Sud. Zelo pomembno je, da so te tako lepo sprejeli in da so se strinjali z objavo odlomkov iz tvoje knjige o Rimbaudu.
Kar zadeva tvojo kroniko, zanimiva je (storil si, kar je bilo »mogoče«, kar pa ni tisto, kar je Kierkegaard mislil s tem, preprosto ni bilo dovolj prostora za tak članek), vendar imam nekaj pripomb. O tem bova govorila prihodnjo nedeljo.
Moje najboljše želje damam in do nedelje, upam.«
11. julij 1932, Châtel-Guyon
»Tukaj je zelo zanimiv članek Louisa Lavella o Heideggerju [»L’angoisse et le néant«, Le Temps, 3. julij 1932]. Pošiljam ti ga skupaj s tem pismom, dragi prijatelj. Po Berdjajevu (tudi on je tukaj v Châtelu) je Louis Lavelle, čigar ime mi je bilo dotlej popolnoma neznano, napisal več pomembnih filozofskih del. Ko boš članek prebral, boš tudi sam videl, da njegov avtor ni eden tistih, ki pišejo samo zato, da bi pisali.
Mislim, da se ti bo zdel posebej zanimiv zdaj, ko bo objavljen tvoj članek. Prav tako mislim, da bi moral svojega »Heideggerja« poslati temu človeku, pred vsemi drugimi, takoj, ko prejmeš svoje izvode.
Prosil bi te tudi, da Lavellov članek, ko ga prebereš, pošlješ Schloezerju. Zelo me bo zanimalo, kaj si o njem misliš; upam, da mi boš odpustil mojo radovednost.
Keyserling mi je pravkar poslal svojo knjigo v francoščini, Južnoameriške meditacije [Stock, 1932]. Še nisem bral, toda Berdjajev jo je prelistal in meni, da je zelo zanimiva.
Je pri tebi kaj novega? Sam sem tukaj v Châtelu že tri dni in zelo zadovoljen, da mi je dovoljeno nekaj tednov popolnoma nič početi …«
29. julij 1932, Hotel Palais-Royal, Châtel-Guyon
»Morda se sprašuješ, dragi prijatelj, zakaj poudarjam Palais-Royal. Zato, ker si napisal »Royal Hotel« in prava sreča, velika sreča je, da me je številka Cahiers du Sud, ki si jo poslal na ta naslov, našla in ti je niso vrnili. Zato ne pozabi, da živim v Palais [Palači].
Tvoj članek, prebral sem ga dvakrat, se mi zdi popoln uspeh [»Sur la route de Dostoievski«]. Problem čistega razuma si znal s citati iz Dostojevskega zastaviti tako pretanjeno! Tudi Heidegger sam pokaže, da razum ne more kritizirati samega sebe in da mora filozofija razumu postaviti neodvisno proti-načelo.
Škoda, da je citat iz Dostojevskega na strani 386 (prva vrstica) v prevodu tako oslabljen. Pri Dostojevskem namesto »me déplaisent« piše nekaj veliko močnejšega, namreč »me sont odieux« [»sovražni so mi«]. Prav tako bi mi bilo ljubše, če bi namesto trditve, da se Heidegger boji kritike razuma, vprašal, ali se boji slediti Dostojevskemu do konca. Navsezadnje ne moremo vedeti, kam bo Heideggerjeva filozofija pripeljala … Sicer je članek odličen in upam, da bo koristil tistim, ki jih zanimajo ista vprašanja …
Si opazil pesmi Jeana Wahla v tej številki? Je to isti Jean Wahl, ki je v Revue Philosophique objavil članek o Kierkegaardu in Heglu [»Hegel et Kierkegaard«, november–december 1931]? Francoske poezije ne morem dobro presojati, toda nenavadno bi bilo, če bi jih napisal avtor omenjenega članka. Vsekakor bi mu moral poslati izvod svojega »Heideggerja«.
Prebral sem tudi Audardovo opombo o Bergsonu [Jean Audard, »Bergson: les Deux Sources de la morale et de la religion«, junij 1932]. Neizprosna je in če jo Bergson prebere, mu bo gotovo neprijetno. Bergson se ne bi smel spuščati na področja, kjer se v resnici ne počuti doma.
Kolikor mi zdravljenje dopušča, po malem berem Keyserlingovo knjigo. Tudi ti jo moraš prebrati in lepo bi bilo, če bi ti Cahiers du Sud dali nekaj prostora za kratko oceno. Knjiga je res precej zanimiva.
Sprašuješ me o mojem zdravju. Vse gre dobro. Moja žena je nekoč delala pri nekem znamenitem zdravniku, ki je enemu svojih pacientov, staremu človeku, tako kot je bil sam, prepovedal vse, kar je imel rad, in mu predpisal samo najbolj neprijetne stvari. Rekel mu je: »V naših letih si je treba še naprej prizadevati za popolnost.«
To počnem tudi jaz; prizadevam si za popolnost, in lahko ti brez lažne skromnosti povem, da sem tik pred tem, da postanem vzor popolnosti: zgodaj bom hodil spat, malo bom kadil, izogibal se bom kavi, bral bom samo Keyserlinga itd. In ker vem, da si tudi ti prizadevaš za popolnost, moraš zdaj samo še slediti vzvišenemu vzoru, ki se bo kmalu pojavil pred teboj …
Kaj je novega pri tebi? Si že dobil odgovor od Commerce? [moja pesnitev Ulysses naj bi bila tam objavljena] Kaj pa Paramount? Kako gre sicer? Ne pozabi odgovoriti na moja vprašanja.«
9. avgust 1932
»Tvoje pismo, moj ubogi dragi prijatelj, mi je zlomilo srce; tako grozljivo je, da moraš ves dan opravljati delo, ki ti je popolnoma tuje, samo zato, da zaslužiš nekaj drobiža, potrebnega za preživetje!
Toda res ne bi smel tako obupovati zaradi tega! Vse se vedno spreminja in tudi sedanje razmere, naj bodo še tako težke, se bodo spremenile! Ti si še vedno ti in pred teboj je vse življenje. Ne bi smel reči: »Kako neverjetno osiromašenje, odkar ves svoj čas preživljam pri tem groznem delu!« Nasprotno: jaz bi rekel, da ti je celo v teh strašnih okoliščinah uspelo najti način, da slediš svoji poti, in to nekaj pomeni, pravzaprav veliko. To je znamenje, da boš iz tega trdovratnega boja s težavami usode izšel kot zmagovalec.
Dokaz za to je vse, kar si v teh letih naredil – in vse je bilo cenjeno! In ne samo pri meni, če moja sodba sploh kaj šteje: ti in jaz pripadava istemu svetu idej in moja presoja morda ni nepristranska. Toda poglej, kako se do tebe vedejo uredniki Cahiers du Sud. Popolnoma so oddaljeni od tega, kar počneva ti in jaz, pa vendar, kako pripravljeni so bili sprejeti tvoje članke! In ne samo to, celo Jean Wahl, ki pripada tistemu okolju univerzitetnih profesorjev, ki praviloma sploh nočejo slišati, kaj se govori v našem svetu, celo Jean Wahla je tvoj članek o Heideggerju ganil. Prepričan sem, da bo tvoj članek o Rimbaudu naredil še večji vtis.
V tvojem načinu pisanja je neka intenzivnost, notranja moč, ki ti bo gotovo pomagala, da si ustvariš svojo pot v svetu. In vsako leto, čeprav si ujet v tako izčrpavajoče, zunanje delo, ki bi koga šibkejšega povsem izčrpalo, kljub vsemu napreduješ v vseh pogledih.
Seveda imaš popolnoma prav, da preklinjaš zunanje pogoje usode, prav imaš, da se nad njimi pritožuješ. Toda motiš se, zelo se motiš, ko govoriš o strašnem osiromašenju. V tvojem primeru bi morali govoriti o bogatenju.
Iskreno ti moram povedati, da na tvojem mestu ne bi mogel napisati niti ene same vrstice, medtem ko je tebi v vseh teh letih uspelo napisati članke, pesmi in celo knjigo! Z ženo sva se pogosto spraševala, kako ti je v tako neugodnih razmerah uspelo nadaljevati svoje literarne projekte, zelo te občudujeva.
In prepričan sem, da boš iz tega strašnega boja izšel kot zmagovalec. To ti želim iz vsega srca, dragi prijatelj.
Prijateljsko te objemam …«