Sreča je že od antičnih časov eno izmed osrednjih vprašanj filozofije. Pri Aristotelu je sreča, oziroma eudaimonia, tesno povezana z življenjem v skladu z vrlinami (arete) in uresničevanjem človeškega potenciala. Aristotel opozarja, da sreča ni preprosto občutek užitka ali kratkotrajne zadovoljitve, temveč trajno stanje, ki izhaja iz delovanja v skladu z razumsko in moralno naravo … Read more
Že nekaj časa nameravam napisati par floskul o nihilizmu, ne zato, ker bi bil fanatik Niča, pač pa zato, ker glas v meni pravi, da je tako prav. Zaradi korektnosti in z namenom, da ne zajadram v preglobok fenomenologizem, se bom izražal manj pesniško, da ostanem stvaren in se izognem pretirani romantiki (razčaranost pred začaranostjo, … Read more
Kaj se zgodi, ko dekle na pragu odraslosti v nabiralniku najde pismo, ki ne vsebuje ne vabila ne položnice, ampak le vprašanje: »Kdo si?« To vprašanje v romanu Zofijin svet sproži plaz, ki Zofijo – in skupaj z njo tudi bralca – potegne v vrtinec filozofije. Zofija je na prvi pogled navadna norveška najstnica, ki … Read more
Antika je razlikovala več vrst človeške dejavnosti. Asholia oz. delo v klasičnem pomenu besede je v grščini pomenilo isto kot nasprotje prostega časa. V Antiki je bilo to nečastno in človeka nevredno delo, ki je bilo rezervirano za sužnje. Nemalokrat je bilo povezano s trpljenjem, bolečino, znojem, sicer pa je bilo nujno za zagotavljanje najnujnejših … Read more
Nihilizem se je v Rusiji pojavil v 60. letih 19. stoletja in je bil v tej obliki na Zahodu nepoznan. To je bilo »emancipirano racionalistično gibanje«, čigar glavni ideolog je bil Pisarjev. Tip takega ruskega nihilista je lepo prikazal Turgenjev v romanu Očetje in sinovi, in sicer v liku Bazarova. Po prepričanju nihilistov je treba … Read more