Meditacija ob pesmi Marka Vuksanovića
Dobre pesmi človeškega trpljenja ne poskušajo pojasniti. Pustijo mu, da spregovori samo. Pred nami razgrnejo drobce življenja, ki ga ni več, in ohranijo nekaj tistega, kar bi sicer izginilo z njim.
Eden najmočnejših prizorov pesmi Cene rastejo Marka Vuksanovića je skoraj neopazen: kako hitro zgnije vse to listje / tvoja mati govori sama s sabo / s časopisom drgne okna v kuhinji. V nekaj besedah se izriše svet osamljenosti, v katerem razpada še zadnja sled domačnosti. Nasproti tej podobi stoji spomin na otroško praznovanje, na veliko torto s svečkami in razigrane sosedove otroke: sosedovi otroci okrog tebe / tri sveče in velika torta. Zdaj je tudi ta podoba ohranjena le še na fotografiji. Leta so šla mimo, barve so obledele, od nekdanje sreče je ostala le senca na papirju.
Osamljenost, ki jo razkriva pesem, sega globlje od posamezne izgube. Povezana je z občutkom, da se svet, v katerem smo nekoč našli svoje mesto, počasi oddaljuje. Ostajajo predmeti, prostori in podobe, vendar njihova nekdanja bližina izginja. Biti pozabljen pomeni izgubiti še zadnjo vez s svetom, ki smo mu nekoč pripadali. Ostane le tiha prošnja, naj se nas vendarle še kdo spominja: vse skrivnosti zginejo / ostaneš samo ti / čuvaj me in spominjaj se / ker to je vse / ne pozabi. Naj ne izginejo obrazi, otroški glasovi, kuhinja in praznovanje. Naj nekje ostane sled človeka, ki je nekoč pripadal temu svetu. Kajti vse odhaja v temno noč. Pa vendar: je naša življenjska zgodba res že dokončno napisana? Ali moramo sprejeti svet takšen, kakršen je, in se sprijazniti z vsem, kar nam je odštel? Ljudje se z usodo ne srečujemo vsi na enak način. Nekaterim se življenje nasmehne, drugim naloži breme, ki ga komaj zmorejo nositi. Vuksanović to ubesedi stvarno in brez olepševanja: usoda ni enaka za vsakega / nekomu se nasmeje nekdo bi pa pobijal vse.
Pesnik nazadnje postavi pod vprašaj celo tisto, kar človeku še preostane – upanje: takoj ko pomisliš da ne more biti slabše / nekdo ti vzame še to upanje.
Toda spomin sam ne more spremeniti tega, kar se je zgodilo. Lahko ohrani obraze in trenutke, ne more pa jih priklicati nazaj. Človek vendarle ni samo tisto, kar je izgubil, njegovo življenje pa se ne izčrpa v tem, kar se mu je že zgodilo. Tudi ko se zdi, da je o njegovi usodi že odločeno, ostaja vprašanje, ali je s tem izrečeno tudi vse, kar je še mogoče. Marsičemu se lahko odrečemo, ne moremo pa se zlahka odpovedati sami možnosti, da bi bilo življenje lahko drugačno. Kar se je zgodilo, še nima nujno pravice, da določi vse, kar se lahko zgodi. Morda je usoda že izrekla svojo sodbo.
Toda ali mora imeti tudi zadnjo besedo?
Bibliografija:
Vuksanović, Marko. »Cene rastejo«. V: Skozi leta … Kranj: Klinvest, 2018.
Povezave