Nekoč je živela velika dama. Bilo je sončno jutro in šla je na travnik, da bi nabrala marjetic. Spletla jih je v venec in si ga nadela na glavo. Sama sebi se je zdela nadvse čudovita. Navdušena se je odpravila k jezeru, da bi se v njem ogledala. Med potjo je srečala svojega prijatelja zajčka.
»Poglej, kako sem lepa! Ti pa nimaš tako čudovite krone!«, se je pohvalila in odvihrala mimo. Zajček je obstal, zastrigel z ušesi, začudeno in nemo je zrl za njo.
»Tralala, kako sem lepa, kako sem lepa!« je prepevala velika dama na poti do jezera.
Pot ji je prekrižala prijateljica srnica, ki se je prav tako odpravljala k jezeru, da se okrepča. »Dobro jutro, velika dama«, je rekla srnica.
»Poglej mojo prelepo krono! Sama sem jo spletla,« je hvalisavo odvrnila velika dama in odrinila srnico, ki se ji je postavila na pot.
Poplesovala je in prepevala, vse do jezera, da bi si v njem ogledala svoj odsev.
»Kako sem lepa, tralala. Nihče ni tako lep kot jaz!«
Sonce je pripekalo, venček na damini glavi je ovel, lasje so zaradi poskakovanja in cepetanja postajali razmršeni. Dama tega ni opazila. Še naprej se je vrtela in si prepevala: »Najlepša sem, najlepša, tralalalala…«
»Sploh ne!« jo je kot strela z jasnega prekinil regljajoč glas žabe, ki je potuhnjeno opazovala predstavo; in to še preden se je dama sploh uspela dodobra pogledati v jezero. Dama se je zdrznila.
»Kdo je to rekel?« se je razjezila.
»Jaz,« ji je posmehljivo odvrnila žaba. »Poglej se! Dobro se poglej! Čisto uvela si!« To rekši je zakvakala, skočila z lokvanja v vodo in izginila. Dama je pogledala svoj odsev. Žaba je imela prav. Venec na glavi je bil res ovel, to pa ni bilo najhuje. Zaradi poskakovanja je bila čisto razmršena in zaripla v obraz: »Ojoj,« je zaihtela in se sesedla v travo. Neutolažljivo je zajokala.
»Zakaj jokaš?«, jo je vprašala srnica, ki je takrat prispela do jezerca, da bi se napila vode.
»Moj venec, čisto uničen je«, je še bolj bridko in osramočeno zaihtela dama.
»Nič za to, velika dama, bomo nabrali novih rož«, je odvrnila srnica in pridružil se ji je še zajček, ki je od daleč opazoval dogajanje. Nabrala sta najlepših rož in jih položila pred damo.
»Izvoli, velika dama. Najlepše rože, ki sva jih našla, samo splesti jih je še treba,« je rekel zajček.
»Bom jaz,« se je ponudila ptica, ki je ravno preletela nebo. S kljunčkom je iz rožic spletla nov venec in ga položila dami na glavo.
»Poglej, spet imaš svojo krono,« ji je nežno rekla srnica.
Dama se je pogledala v jezerce in obraz se ji je razjasnil. Venec je bil prelep.
»Hvala, dragi prijatelji!« je rekla dama in objela živali. »Nikoli več ne bom nečimrna!«
Žaba je splezala na lokvanj in zaregljala: »Dragi otroci, nečimrnost in hvalisavost ni lepa navada. Vse enkrat mine, le prijatelji, če so pravi, ostanejo.«