Spoznaj samega sebe

Izrek γνῶθι σεαυτόν (gnōthi seautón, gr. spoznaj samega sebe) je bil napis nad vrati Apolonovega templja v Delfih, ki je ob vhodu pozdravil obiskovalce. Izrek so si prisvojili številni filozofi, med njimi Sokrat, Platon in Pitagora, s čimer so želeli pokazati, da njihov nauk ni nekaj individualnega, ampak pripada nekemu višjemu, starodavnemu, božanskemu redu.

Gúenon opozarja, da je današnje razumevanje tega izreka nasprotno tistemu razumevanju, ki so ga posedovali stari. Če mu moderni pripisujejo nek psihološki pomen, pa v starodavnem smislu te interpretacije, ki sicer niso vedno napačne, ne upravičujejo svetega značaja, ki ga je prvotno imel ta izrek. Do te napake prihaja malodane zato, ker so nauki starodavnih modrecev imeli dvojni značaj – eksoterični in ezoterični.

Prvi vrsti naukov je pripadalo vse, kar je bilo napisano, druga vrsta pa je bila skrivnostnega značaja in namenjena peščici izbrancev, prav tako pa niso več nagovarjali zgolj k razumu ali logiki oz. filozofiji kot
razumskemu spoznanju, ki ga antični filozofi niso sprejemali kot najvišje stopnje spoznanja- modrosti.
Modrosti se za razliko od filozofije ne da učiti, saj zahteva celotno resničnost biti, to pa presega omejene
zmožnosti razuma.
Judovski mislec Abraham Bar Hija (živel okrog 1130) je v svojih kratkih spisih Hegjon ha-nefeš in
Megillat ha-megalle razpravljal o človeku kot bitju, ki je obdarjeno z razumom, čigar osrednja naloga je
spoznati Boga. To spoznanje pa se uresniči šele s spoznanjem samega sebe, s to božjo zapovedjo pa, tako
kot pri Grkih, dobi vednost religiozno vrednost.
Drugi vidik izrka γνῶθι σεαυτόν je psihološki. »Moraš postati tisti, ki si«, je Nietzschejev izrek, ki po
Galimbertiju pomeni polno sprejemanje samega sebe, vključno s svojim telesom,
zdravstvenim stanjem, starostjo, zaposlitvijo ipd., pri čemer pa se ne smemo uravnavati po drugih ali po
idejah, ki smo jih pridobili, saj v tem primeru postajamo neznanci, tujci samim sebi. Polno sprejemanje
samega sebe pa je ključ do sreče, ki je ne bomo našli v zunanjih dobrinah in izpolnjevanju (lastnih) želja,
ki so običajno prevzete od zunaj. Galimberti poziva, naj se človek osvobodi pridobljenih zunanjih vzorov
sreče, ki so splošne narave in so običajno nezdružljivi s posameznikovo osebnostjo.
To osvobajanje od idej, ki po Galimbertijevem prepričanju obvladujejo svet, je etična dolžnost
posameznika, ki jo ima Aristotel za najvišji življenjski smoter – biti srečen.

Tako pri Aristotlu kot pri Grkih je eden izmed pogojev za doseganje sreče »spoznavanje samega sebe«
(γνῶθι σεαυτόν), ki vnaša »pravo mero« v željo posameznika. Grki so verjeli, da si srečo prisluži tisti, ki
deluje v skladu s pravo mero (kata metron) ob zavedanju, da je smrten, to sprijaznjenje z začasnostjo
življenja pa mu je blažilo trpljenje in mu dalo pravo mero, ki je pogoj za pripravljenost na sprejemanje sreče.

Tudi sodobna ideja o vlogi filozofije kot terapije duha, ki je razširjena v anglosaških deželah, izvira od
Grkov, torej kot skrb za dušo in obvladovanje samega sebe s poudarkom na sreči kot samouresničitvi –
eudaimonii.