Šestov se tako kot Nietzsche upira vsakršni filozofski učenosti, ki mu pomeni plod umskega rokodelstva, logičnih izračunov in sklepov, kar človeka odmika od intuitivnih, kreativnih vzponov ustvarjalnega duha. »Dokler bo vladala logika, bo pot k metafiziki zaprta.«
Brezmejno svobodo doživimo šele s premagovanjem umskih principov (samorazvidnosti). Tako so dihotomije dobro-zlo, pravilno-napačno, resnica-laž zgolj proizvodi znanosti, za globlje doživljanje bistva in doživljanja sveta pa se moramo dvigniti nad te pojme, kjer je tudi vrelec neskončne svobode. »To nas bo pripeljalo do nekakšnega veličastnega niča, v katerem bo s pravili, zakoni in idejami izginila tudi vsakršna resničnost« (Šestov, Premagovanje 160).
Kot navaja Ocvirk, v Potestas clavium Šestov piše, da je resnica živa in se boji inkarnacije, dojame pa jo lahko le tisti, ki se je zaobljubil, da ne bo pretvarjal svojih vizij v splošne, za vse obvezne sodbe in je ne bo naredil oprijemljive, kajti »vse utelešene resnice niso nikoli bile nič drugega nego utelešene prevare« (navedeno po: Ocvirk 215). Šestov zagovarja predvsem razodetje, svobodno doživetje resnice, skrite v naključnem in iracionalnem, umska spoznanja, t.i. samorazvidnosti, pa so zanj zgolj produkti uma, ki so segli preko znanstvenih resnic do razreševanja vprašanj o bitnosti Boga in razsojanju o njegovi naravi.
Leta 1938 je izšlo delo Atene in Jeruzalem. Šestov v njem pokaže nasprotje med razumom in vero, med filozofsko spekulacijo in biblično mislijo. Snoj izpostavi, da so po Šestovu v zgodovini evropskega mišljenja zmagale Atene oz. modrost je zmagala nad razodetjem, s čimer se njegova filozofija pokaže kot kritika zgodovine filozofije. Izhodišče grške misli je Sokrat — pionir razumsko razvidnih resnic, ki jih Šestov navadno zajema v pojme samorazvidnosti, večnosti, nujnosti (Šestov, Premagovanje 141-201). Takšno racionaliziranje je značilno tudi za filozofsko dokazovanje Boga, npr. pri Spinozi je Bog nujnost, Hegel pa je Boga filozofov dokončno spremenil v malika razuma. Husserl gre še nekoliko dlje, on resnico loči tako od Božjega kakor od človeškega obstoja. [1] Šestov, ki je Husserla tudi osebno poznal, je v spisu V spomin na velikega filozofa celo zapisal, da »noben sodoben filozof ni upal tako pogumno, ostro in silovito govoriti o avtonomni, od nikogar odvisni resnici« (180).
GRUND IN AB-GRUND ŠESTOVA
Pojem Grunda v pomenu temelja, kot izpostavi Snoj, po Šestovu tlakuje pot razuma. Je nekakšna oporna točka in zajema razumske resnice, katerih veljavo Šestov s preinterpretirajočim namigom na »zvezdno nebo nad mano in moralnim zakonom v meni« (navedeno po: Snoj 124) z začetka Kantove Kritike praktičnega uma nakaže tako: »Večne resnice so svetile pred Kantom in tudi po njem še naprej svetijo nad nami kakor nepremične zvezde in po njih se orientirajo šibki smrtniki« (ibid.). Breztalnost, abgrund, pa je okoliščina, ki pri Dostojevskem spremlja in obdaja podtalnega človeka in je izhodišče Šestovove filozofije. Podtalni človek nima nobene zunanje opore, ujet je v večni kaos; obsojen je na večno iskanje bistva in smisla življenja, njegovo vodilo pa je vera.
V spisu Getsemanska noč, posvečenem Pascalu (v ta opis brez pridržkov štejemo tudi Nietzscheja, Kierkegaarda ali Dostojevskega, predvsem pa tudi Šestova samega), Šestov najbolj nazorno pokaže bistvo podtalnega človeka:
Ljudje ljubijo trdnost – on sprejema negotovost, ljudje ljubijo tla – on izbira prepad, ljudje najbolj cenijo notranji mir – on slavi vojno in nemir, ljudje hlepijo po počitku – on obljublja utrujenost, ljudje se ženejo za končnimi in določenimi resnicami – on vse karte premeša, vse zaplete in spremeni zemeljsko življenje v grozljiv kaos. Kaj sploh hoče? Ampak saj nam je vendar že rekel: Nihče ne sme spati (Šestov, Getsemanska 39).
Ključno in poslednje bistvo je torej budnost in na tej točki se filozofija Šestova tudi »konča«, saj nam, a le na videz, ne zmore več ničesar ponuditi. Za padlega človeka se šele v breznu začne območje čudežnega, če ne že kar pravljičnega, predvsem pa je to območje, ki razumu ni dosegljivo. »Da pridobiš Boga, se moraš odreči razumu« (Šestov, Kierkegaard 101).
BERDJAJEV IN ŠESTOV – DVA TIPA RUSKE RELIGIOZNE FILOZOFIJE
Berdjajev (1874-1948) in Šestov (1866-1938) sta se spoznala v Kijevu leta 1902, ko sta v pričakovanju novega leta 1903, kakor je to v navadi med filozofi, zanetila spor, ko sta izmenjevala prepričanja in odgovore na najvišja filozofska vprašanja in kljub miselnim nesoglasjem kasneje navezala tesnejši odnos, ki je trajal 35 let. Pavel Kuznecov opravičeno meni, da gre za dva tipa ruske religiozne filozofije (31-32), čeprav sta si filozofa v pojmovanju stvarnosti v določenih ozirih enotna. Oba sta (I) adogmatska in zagovornika iracionalnega; in (II) tipična eksistencialna misleca; zavzemata se za posameznika kot odgovornega subjekta, ki išče svoj položaj v svetu, operirata s pojmi tesnoba, strah, odgovornost, eksistenca itd. Osrednje vprašanje mislecev je vprašanje Boga in odnos med Bogom in človekom; na ta vprašanja odgovarjata na različna načina. Oba izhajata iz razodetja in pristnega čutenja Boga, ki ni proizvod uma, kar bi fenomenologi imenovali sij biti, Sokrat pa navdih. To so tiste nedokazane resnice, ki prihajajo pesnikom od bogov in so intiutivnega značaja. Kljub temu, da oba ruska misleca jemljeta za izhodišče svoje misli breztalnost, t. j. »eksistencialni korelat suspenza razumskih resnic« (Snoj 121), se pri Šestovu med Bogom in človekom razpira vedno večje brezno, Berdjajev pa je skušal človeka zbližati z Bogom (Kuznecov 38). Filozofija Šestova, v nasprotju s filozofijo Berdjajeva, ki opredeli Duha (kar sem razdelal v enem izmed prejšnjih prispevkov), ne predpostavlja nobene oporne točk, nobenega razloga človekovega delovanja in smisla, ampak predvsem uči človeka živeti v negotovosti.
Berdjajev je zase trdil, da je »iskalec resnice in življenja v Bogu, upornik, eksistencialni filozof, ne pa učitelj, profesor, voditelj« (navedeno po: Kovač 260). Podobno je zase trdil tudi Šestov, ki med drugim poudari, da religiozna filozofija ni iskanje večnih, nespremenljivih resnic, pač pa je to, kar se preko odvrnitve od vednosti poraja skozi vero.
Vsebina: Marko Nežič
objavljeno na Zofijini ljubimci
VIRI:
Fichte, Johann. Osnove celotnega vedoslovja. Izbrani spisi. Prev. Doris Debenjak. Ljubljana: Slovenska matica, 1984. 96-131.
Gadamer, Hans Georg. Platon in pesniki. Prev. Vitko Kogoj. Koper: Hyperion, 2001.
Hribar, Tine. Fenomenologija I. Ljubljana: SM, 1993.
Kovač, Edvard. Spremna beseda. Nikolaj Berdjajev. O človekovi zasužnjenosti in svobodi: Personalistični pogled na človeka. Prev. Frane Podobnik. Celje: Mohorjeva družba, 1998. 258-263.
Kuznecov, Pavel. Lev Šestov i Nikolaj Berd’aev. Breztalnosti: Lev Šestov med literaturo, religijo in filozofijo. Ur. Vid Snoj. Ljubljana: FF Ljubljana, 2005. 31-42.
Ocvirk, Anton. Leon Šestov. Breztalnosti: Lev Šestov med — .213-239.
Platon. Parmenid. Prev. Boris Vezjak. Ljubljana: ZRC, 2001.
Šestov, Lev. Dostojevski in Nietzsche. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 2002.
—. Med razumom in razodetjem. Ur. Janez Zupet. Prev. Borut Kraševec. Celje: Mohorjeva družba, 2001.
Šinigoj, Boris. Veliki in poslednji boj Leva Šestova. Breztalnosti: Lev Šestov med literaturo, religijo in filozofijo. Ur. Vid Snoj. Ljubljana: FF Ljubljana, 2005. 43-60.