Mističnost slovanske kulture me je v nekem romantičnem smislu vedno privlačila.
- Začniva pri osnovah – kaj bereš in kako pišeš?
Večinoma berem filozofijo, v zadnjem času predvsem ruske filozofe. Od leposlovja mi je vseskozi blizu ruski realizem s svojim klasičnim velikim romanom. Znotraj slovenske literature bi izpostavil romane Evalda Flisarja, Hanžkovo zbirko poezije Iščemo pesmi, kje so?, Od tam Tomaža Šalamuna in Integrale Kosovela. Od tujih pesnikov (predvsem so to Rusi, ker jih lahko berem v originalu) so mi najljubši Jesenin, Majakovski, Tjutčev, Hlebnikov. Na dušek lahko preberem katerokoli otroško slikanico, ki mi pride pod roke, pa naj bo ta od hčerke ali od nečakov. Kako pišem? To so trenutki, ko se še posebej intelektualno naprezam. Večinoma je to takrat, ko prebiram filozofijo in se znajdem pred kakšnim perečim vprašanjem; ta vprašanja se seveda iz obdobja v obdobje, z zorenjem, spreminjajo in so nekakšni notranji vzgibi, ki jih običajno razrešim tako, da jih zlijem na ekran v obliki proze ali poezije. Včasih se mi kakšen umotvor tudi posreči, na kakšnega pa sem tudi ponosen.
- Vidim, da v svojih pesmih uporabljaš veliko slovanskega podobja. Kakšen odnos imaš do slovanstva? Misliš, da se Slovenci premalo zavedamo svojega izvora? Se sploh “počutimo Slovane”? Misliš, da je možno ozaveščanje o tem skozi kulturo, literaturo?
Implicitno sem pozitiven odnos do slovanstva, pretežno do slovenske literature, začel gojiti že zelo zgodaj. Verjetno zato, ker mi je bila literatura takrat dostopna predvsem v slovenskem jeziku. S slovensko glasbo, predvsem pa s filmom, če se omejim zgolj na te medije izražanja, sem simpatiziral predvsem zaradi hermetičnosti ter določenega filozofskega patosa in melanholije, ki ju je moč zaslediti pri slovanskih kulturah. Iz otroštva se mi je na primer v spomin vtisnil TV film Zorana Lasiča Waitapu (1987). Mističnost slovanske kulture me je v nekem romantičnem smislu vedno privlačila. Bolj reflektiran odnos do slovanske kulture sem razvil šele med študijem, ko sem se poglobljeno seznanil s slovenskimi filozofi in misleci, kot so Edvard Kocbek, France Veber, Klement Jug, Miklavž Ocepek, Aleš Ušeničnik, Anton Trstenjak idr., ter z Rusi. Menim, da Slovenci na splošno premalo poznamo svojo kulturo in se zato pogosto tudi težje identificiramo. Identiteto je, po mojem mnenju, treba izgrajevati iz tradicije, ki jo je najlažje promovirati skozi umetnost, pa naj bo to literatura, film, glasba, grafika ali slikarstvo, torej z metatekstualnostjo in citatnostjo.
- Omenil si, da imaš svoje podjetje. Kakšni so bili začetki ? Je imeti svoje podjetje velik izziv? Si se moral za podjetništvo še dodatno izobraževati?
Ideja o lastnem podjetju se je porodila že relativno zgodaj, v času študija. Dozorela je kasneje, ko sem kot novinar pri Mladinskih medijih raziskoval in pisal na temo podjetništva. Postopki odprtja so mi bili zato poznani, poslovna ideja pa je bila takrat še dokaj neizrazita. Skupaj z ženo, ki je tudi jezikoslovka – takrat sva bila še oba študenta – sva jo dodelala do te mere, da je bila pripravljena na realizacijo. Potreba po dodatnem izobraževanju se je pojavila kasneje, s širitvijo dejavnosti in s prodorom v tujino.
- Se v ruski literaturi ukvarjaš samo s klasičnimi, starejšimi deli, ali morda posežeš tudi po modernejših? Se ti zdi, da so dovolj dostopna?
Svoj čas sem se veliko ukvarjal s teksti Viktorja Pelevina (1962), ki ga še vedno rad berem. Je nekakšen novodobni guru sodobne Rusije, zagovornik svobode bivanja po vzgledu vzhodne, tj. kitajske filozofije. Verjetno je trenutno eden najbolj prevajanih ruskih pisateljev. Pelevin svoja dela v celoti objavlja tudi na svoji spletni strani, tako da dostopnost do njegovih tekstov ni vprašljiva. Rusi imajo sicer zelo dobro razvito brezplačno spletno knjižnico, kjer se da dobiti skorajda vse – od klasike do novejše literature.
- Si sam že prevedel katero izmed literarnih del?
Kakšnega večjega projekta se še nisem lotil. Je pa seznam knjig, ki bi jih v prihodnje rad prevedel, že kar obsežen.
6. Pa še za konec. Bi se sedaj, ko imaš družino, lotil tudi pisanja otroške literature?
Otroške slikanice rad berem. Če bosta čas in inspiracija, bom verjetno tudi kaj napisal.
Intervjuvala: Veronika Šoster