Začela se je vojna (odlomek)
Zaslišal se je trušč. Marku se je zazdelo, da se je začela vojna. Mogočen, prodoren, neartikuliran hrup ga je predramil iz globokega spanca. Nekaj sekund je sam sebe prepričeval, da gre le za sanje ali halucinacijo, ki spremlja prehod iz nezavesti v stanje budnosti. Ko je za trenutek nihal na meji alfa stanja, pa se je zavedel, da se nahaja v resničnosti zgodnjega sobotnega jutra in da je del te resničnosti tudi vztrajno zavijanje in ropot, ki se razlega po celem naselju, mestu, celem svetu.
Strašen hrup nedvomno pripada ali napredujočim ruskim tankom, ki so se zasidrali nekje v globini Markovega
otroškega spomina – ali bolje podzavesti – 21. avgusta 1968, ali zlovešče rohnečim rojem bombnikov ali nepreglednim kolonam Nemcev v avtih in na motorjih s prikolicami, kakršne je Marko v otroštvu videl v vojnih filmih v kinu Nivy, kamor so vsak četrtek hodili s podaljšanim bivanjem. To je bilo le tri desetletja po koncu druge svetovne vojne. Zdaj, ko mineva skoraj toliko časa od padca železne zavese, po petindvajsetih letih stabilnosti in napredka, pa se začenja tretja! Vsi o tem govorijo na Facebooku in zdaj se res dogaja! Vojna! Vojna bo!
»Ali se ni moglo s to vojno še malo počakati, hudiča!« si je rekel Marko in se v trenutku zavedel, da je svoje vprašanje
izrazil naglas in zbudil ostale, no, zavedel se je, da se je predramljena Silvija ob njem stresla iz istega razloga kot on.
Tudi njo je prebudil ropot, ki je s svojo intenzivnostjo in neznosnostjo prekašal vse vsakdanje okoliške zvoke vključno
s pristajanjem helikopterjev na bolnišničnem heliportu.
Postopno je začenjalo biti Marku jasno, da neznosno tuljenje prihaja le iz enega konkretnega vira in da bolj kot na
sovražno ali osvoboditeljsko armado, spominja na gromozanski mehanizem, na primer gigantsko motorno žago,
ki reže temelje njihovega bloka in kaj kmalu se bo ta zvalil na zemljo kot posekano drevo.
Lahko pa bi šlo tudi za velikanski sesalec, ki vleče svet v svoje zaprašeno drobovje ali pa obratno za mamutski fen, ki vse živo in neživo razprši in razpiha na molekule. Mogoče je kakšno novo rusko orožje! Ali pa ameriško!
Le Markov sinček šolarček – oz. že bolj šolar Samo – je spal tako trdno, da ga ne bi zbudil niti strel s topa. Čeprav
topništvo zaenkrat še ni nastopilo, je še vedno besnela motorizirana pehota oborožena z žagami, sesalci in drugimi
instrumenti.
Marko je z balkona pogledal proti stanovanjskim hišam na drugi strani ulice. Kdo drug kot kakšen psihopatski lastnik ene izmed njih ali zmešan obrtnik po naročilu, bi v soboto ob šestih zjutraj prižigal nekakšno na novo razvito destruktivno napravo.
»Pri naših je zadnjič začel sosed žagati s cirkularko ob pol sedmih zjutraj,« je v oranžen vzglavnik zamrmrala
predramljena Silvija, medtem ko je poskušala glavo prekriti z živo pisanim šalom in se izolirati od globalne kataklizme.
Njeno prizadevanje je bilo očitno zaman, hrup je prodiral v njeno osebno sfero in kazil njen precizno zgrajen in strogo varovan spanec.
Marko se je, kot mož dejanj, medtem oblekel in oborožen s fotoaparatom in novinarsko izkaznico stopal iz stanovanja z raziskovalsko namero odkriti izvor problema.
Smuknil je iz bloka v sivo, vlažno in hladno jutro, zvočni valovi so se odbijali od blokov s cementnim ometom, vendar
so ga kljub temu nedvomno vodili k epicentru katastrofe.
Le-tega je predstavljala okupacijska enota v oranžnih odsevnih brezrokavnikih, oborožena s specialno tehniko. Eden izmed pripadnikov enote je držal ročno kosilnico opremljeno z gromozansko cevjo, ki je kakor slonji rilec sesala pokošeno travo in jo po debeli cevi pošiljala v velikansko torbo. Ta se je napihovala na hrbtu nesrečnika zavitega še v delovno čelado, slušalke in debela očala, skozi katera so njegove očke okolici pošiljale tope odsotne poglede. V tistem trenutku se je v njegovem vidnem polju pojavila tudi besna postava Marka Pokorna.
»Oprostite, kdo vam je naročil kositi v soboto ob šestih zjutraj? Od kje vam takšna ideja?« je Marko stresal iz sebe
besede ogorčenja, moški z zavijajočo pošastjo v rokah pa se je na srboriteža s fotoaparatom odzval samo z nadaljnjim
stoičnim mežikanjem s kratkovidnimi očmi. Pobudo za komunikacijo je prevzel njegov čokat, sključen kolega, ki je
upravljal manj glasno in sofisticirano tehnologijo – grablje.
Tretji član enote je sedel nedaleč na robniku in negibno strmel predse. Mogoče varnostni tehnolog ali pa višji
direktor.
Marko je moškemu z grabljami pred očmi pomahal z novinarsko izkaznico. Tega ni počel pogosto, le kadar se je
počutil ogroženega.
»Dal vas bom v časopis, da v soboto zjutraj budite celo naselje,« je kričal od jeze pa tudi zato, da bi preglasil hrup.
Seveda že dolgo ni več pisal nobenih člankov za časopise, a specialni enoti tega seveda ne bo vrgel pod nos. Grožnja z
medializacijo je vendarle tu in tam še izzvala pričakovan odziv, četudi slabši kot včasih.
»Ja šefe, ko nam rečejo, mormo mi delat,« se je končno oglasil mož z grabljami in si z ožuljeno roko pogladil pajčolan las na plešasti glavi.
»In to so vam naročili, da ob šestih zjutraj budite ljudi s takšnim kravalom?« je pokazal Marko na nesrečnika s
kosilnico-sesalcem. Resnično je od cele čete izgledal najbolj neumno, ni pa bilo jasno, če je bil to vzrok ali posledica tega, da so oglušujočo in omamljajočo napravo dodelili ravno njemu.
»Mi mamo svoje one, ukaze,« je skomignil mož s pajčolanom.
»Mormo izpolnit normo.«
»Pa se ne bi dalo v soboto zjutraj kositi nekje daleč od hiš, kjer ni ljudi?« se je trudil logično argumentirati Marko in
obenem slikal specialno enoto v akciji. Specialna enota se publicitete ni branila.
»Povsod so ljudje,« je filozofsko rekel mož s pajčolanom in si pomembno prestavil grablje v drugo roko. »Sploh pa, šefe, saj delamo to za vas.«
»Zame? A zdaj bi se vam pa moral še zahvaliti?«
»Res ja,« se je iskreno strinjal mož z grabljami.
»Pa saj niste resni, ne? Včeraj sem se vrnil iz službe ob pol enajstih zvečer. Cel teden sem delal po 12 ur. Ko pa se hočem končno naspat, me zbudite, jaz pa naj bi vam bil še hvaležen?« se je jezil Marek, čeprav je čutil, da je brezpredmetno že ko je izgovarjal besede, kakor koli se je trudil, da bi zvenele odločno, so se raztreščile na izbruhnjen verbalni aerosol, ki se je širil po hladnem jutranjem zraku naselja in ni imel na specialno enoto popolnoma nobenega vpliva.
»Motite celo naselje. Pa saj tu so družine z majhnimi otroci, ljudje iz nočnih …« Marek se je trudil na vso moč, čeprav je tako zgodaj zjutraj prav veliko ni imel.
»Noben se ni nikjer prtožval,« je moški zmagoslavno zamahnil z grabljami. »Ko bo pa plevela do pasa in bodo
alergije, pol se bojo pa vsi prtožvali. Občina nam jih bo pa, one, napela. Oni ukazujejo, šefe, mi sam delamo, kar nam
rečejo.«
»V redu, bom pa pisal na občino,« je Marko zaprl diskusijo.
»A veste kaj bom pa js nardil?« mu je pomežiknil možicelj z malo škodoželjno očko in si pogladil zlepljene mokre lase.
»Ko to pokosimo, si bom naročil en čajček z rumom.«
»No, pa na zdravje,« je čez ramo navrgel Marko, medtem ko ga je okupator v oranžni uniformi za njim posmehljivo gledal in se opiral na svoj instrument. Dobro si je izbral. Dela na zraku, srečuje fajn ljudi in ob devetih zjutraj ima konec šihta.
Po mokrem travniku so začeli gaziti psički, s pasovi trdno speti s svojimi lastniki, s svojimi vodiči, ki jih vodijo na
sprehode. Mali kosmat bel kuža je na Marka zalajal. Iz trave so mu štrlela le bela ušesa in mahajoč vrh repa.
»Ne nori Filip! Tiho, fuj!« ga je opozorila starejša gubasta gospa v belem brezrokavniku. Marko se je vrnil na toplo v
skromno blokovsko prebivališče. Slekel je mrzla vlažna oblačila in se zleknil ob Silviji v pogreto posteljo. Direndaj se
je postopoma oddaljeval in se zlival z vsesplošnim mestnim hrupom, z zvoki tisočih avtov in trolejbusov, sesalcev,
mikserjev in ostalega civilizacijskega smoga, katerega oblaki so se neprestano dvigali nad mestom.
Marko se je pogrezal v spanec. Po mislih mu je neizogibno odmevala komična beseda »direndaj«. Ko je bil še mali, ga je narobe bral kot durendaj. Menda je v knjigi o Mravljinčku Ferdinandu pisalo, da so hroščki delali »durendaj«. Ko je potem ugotovil, da se mora beseda izgovoriti »direndaj«, je bil malce razočaran, ta podoba mu je bila manj všeč. Njegov sin Samo je doživel podobno razočaranje, ko je ugotovil, da se reče »kraval« in ne »kramal«. Kraval in direndaj, besedi našega otroštva … so Marka odnašale misli in domislice v kraljestvo sanj.
Čez nekaj trenutkov ga je za spremembo zbudila nenadna tišina. Samo je, kot da bi bila še vedno polnoč, enakomerno dihal, do ušes pokrit z odejo. Silvija se je neslišno premikala po majhni kuhinji in pripravljala zajtrk. S počasnimi in preudarnimi gibi je vzela ovsene kosmiče in jih nasula v dve skodelici. Ko je videla, da Marko bedi, je pristavila za kavo v moder fosforescenten grelnik s progresivnim dizajnom.
»Nisem te hotela buditi, ker si tako lepo spal,« se mu je zasmejala.
»Izgleda, da so le odšli, ko sem jim zagrozil z novinarsko izkaznico,« je mirno navrgel.
»Pa bi res lahko kaj napisal, ne? Takšna nesramnost,« je zmajala z glavo Silvija. »Tudi pri naših so začeli zadnjič kositi zjutraj ob pol…«
»Koga pa zanimajo takšne neumnosti,« jo je prekinil Marko.
»Zdaj se dogajajo pomembnejše stvari.«
»Jaz pa nisem več spala, odkar si bil zunaj,« je nadaljevala Silvija, medtem ko je pripravljala instantno kavo. »Počutim se čisto zlomljeno, morala bom spiti magnezij.«
»Ali pa donat,« jo je podražil Marko. Pogledal je skozi okno.
Posebna enota se je medtem preselila pred bife pri njihovem bloku. Moški z grabljami je srebal čajček z rumom, moški s posebno cevno tehnologijo pa rum brez čajčka naravnost iz prisrčnice. Tudi potem, ko je odložil vse naprave in zaščitne pripomočke, so mu na očeh ostala tista očala, pepelniki, kakor je bilo v navadi reči v časih Markovega otroštva. Marko se ni mogel otresti občutka, da mu je dečko s pepelniki znan, a na takšno daljavo ni mogel toliko izostriti pogleda, da bi bolje videl njegove poteze. V zadnjem času se mu je poslabšal vid, kot bi z njim zaznaval le posamezne pike, piksle, ki pa jih ni mogel združiti v celotno sliko. Sobota se je začenjala.
Objavljeno v: Novi zvon, Letnik VII, številka 6 (december 2018/januar 2019)