Leta 1905 je izšlo delo Apoteoza breztalnosti (Апофеоз беспочвенности) ruskega filozofa judovskega porekla – Leva Šestova. Knjigo sestavlja 168 tematsko bolj ali manj povezanih aforizmov,[1] ki jih lahko subsumiramo pod misel, da je obkrožajoča nas stvarnost izjemno raznolika, fragmentarna, to nam sporoča že epigraf k prvemu delu Apoteoze:Svet in življenje sta preveč fragmentarna[2] (Шестов, Апофеоз 5). Fragmentarnost je odraz živosti in vsa prizadevanja po sistematizaciji te stvarnosti, vse pretenzije, da bi jo razumeli, samo omejujejo našo osebno izkušnjo in naša intelektualna obzorja. Prvi del Apoteoze se zaključi s prav tem epigrafom, s čimer se pred nami začrta nek krog in nakaže neka zaključena celota.

V drugem delu knjige so že obravnavane teme okrepljene z zgodovinsko-filozofskim kontekstom. Aforizmi so veliko daljši; če je bilo v prvem delu 122 aforizmov, jih je tukaj 46. Šestov se v tem delu pogosteje zateka k pričevanjem preteklih mislecev in njihovi osebni izkušnji. Epigraf: ”Samo za tiste, ki niso podvrženi vrtoglavici[3] samo še poglobi misel o nekonsistentnosti in razdrobljenosti življenja, ki ga je nemogoče sistematizirati. Avtor v predgovoru o nastajanju knjige pove naslednje:

 

Ni bil moj namen, da bi to knjigo napisal v taki obliki, v kakršni je nastala. Navadil sem se že na dosledno in sistematično pisanje, tudi to delo sem začel pisati po ustaljenem vzorcu, v bistvu sem ga že do polovice napisal, in sicer v takšni obliki, v kakršni so spisane moje predhodne stvaritve. Toda bolj kot je delo napredovalo, bolj mučen in nevzdržen je postajal sam proces njegovega nadaljevanja. Nekaj časa niti sam nisem vedel, kakšen je sploh pomen vsega tega. Gradivo je bilo že zdavnaj pripravljeno – preostalo mi je samo še to, da mu pridam neko zunanjo formo. Ampak ta zunanja obdelava se je izkazala za veliko bolj pomembno opravilo, kot sem sprva mislil. Presenečeno in z zanimanjem sem začel opažati, da se na račun ”idej” in ”sistematičnosti” pri literarnem ustvarjanju izgubi ravno tisto, kar bi bilo treba obraniti – svobodno misel (Шестов, Апофеоз 147-148).[4]

Clowes izpostavlja, da je Apoteoza že samo po svoji aforistični formi protest proti pretenzijam evropske filozofije, da bi ”prekrila resničnost s teorijo, v naravo vnesla red in zakrila tisto, kar je v naravi grdega” (Clowes 137).

Aforizmi so način, s pomočjo katerega se je Šestov lahko bolj sofisticirano spopadel s sistematično filozofijo. Ko je ugotovil, da logična konsistentnost in predanost Veliki ideji žrtvujeta svobodo misli, se je odpovedal formi kritičnega eseja, tj. tipični filozofski formi, ki se je je posluževal v predhodnih spisih.

Filozofija za Šestova ni znanost, ”filozofija ne bi smela imeti opravka z logiko; filozofija je umetnost, ki si prizadeva, da bi se osvobodila okov logične dedukcije, da bi ponesla posameznika v brezmejno morje domišljije, fantastičnega, kjer je vse hkrati mogoče in nemogoče” (navedeno po: Clowes 143). Šestov v Apoteozi večkrat spregovori proti filozofom, ki vztrajajo pri večnih resnicah, filozofija bi morala prenehati z iskanjem teh veritates aeternae:[5]

 

V nasprotju z Epikurjem in njegovim negodovanjem smo na koncu prisiljeni priznati, da lahko karkoli izhaja iz česarkoli. To ne pomeni, da bi se kamen lahko spremenil v kruh ali da bi iz motnih pack lahko po ”naravni” poti nastal vidni svet. Vendar pa mi v svojem umu in svojem izkustvu ne premoremo popolnoma ničesar, kar bi nam dalo kakršenkoli razlog, da bi omejili svojo samovoljo v naravi. Če bi bila resničnost drugačna, kot je, se nam ne bi kazala nič manj naravna. Z drugimi besedami: Morda človeške sodbe o pojavih vsebujejo tako nujne kot tudi naključne elemente, vendar pa kljub vsem prizadevanjem še vedno nismo našli in očitno tudi nikoli ne bomo našli načina, kako ločiti prve od slednjih. Poleg tega ne vemo, kateri od njih so bolj bistveni in pomembni. Od tod sledi sklep: filozofija mora prenehati z iskanjem veritates æternæ. Njena naloga je, da nauči človeka živeti v negotovosti, tj. tistega človeka, ki se boji negotovosti in se skriva pred njo za raznimi dogmami.  Na kratko: naloga filozofije ni, da ljudi pomirja, njena naloga je, da jih vznemirja (Шестов, Апофеоз 10).

 

Šestov pa ni kritičen samo do sistematične filozofije, ampak tudi do vladajočih konceptov. V nasprotju z moderno evropsko filozofijo, ki je gradila svojo Veliko idejo, kot je to npr. Kantov kategorični imperativ, Šestovova filozofija temelji na ”antikonceptu” breztalnosti (Clowes 145).

Ruska beseda bespočvennost’ ni samo nasprotje ruskega filozofskega termina osnova (temelj, podlaga). Clowes ga razlaga tako: ”Čeprav termin bespočvennost’ parodira metafiziko, se v korenu Šestovovega termina počva ali tla [soil] posredno odraža koncept počveništva Dostojevskega, ali ideja ‘narodne zemlje’ [national soil] in narodne enotnosti inteligence in množic” (Clowes 145).

Šestov v svojih zgodnjih delih ni izpričeval svojih judovskih korenin, ni se navezoval na judovsko tradicijo in na njen manko narodne zemlje, tj. lastne države. Vsekakor pa lahko predvidevamo, da je ta tradicija breztalnosti judovske diaspore igrala pomembno vlogo pri izbiri tega termina.

Šestov se je zavedal omejitev jezika in njegovih form v iskanju smisla. Ker jezik in slovnica tako močno vplivata na samo misel, je treba pri Šestovu jezik še posebej pozorno obravnavati. Šestov se je učil od Nietzscheja, ki je z uporabo različnih figur konstituiral filozofsko vitalno misel. Podobno kot Nietzsche tudi Šestov svoj slog gradi na oksimoronih, paradoksih in ironiji. Primera takih oksimoronov sta filozofija tragedije in apoteoza breztalnosti. Bralec je v obeh primerih fasciniran nad združitvijo dveh na videz kontradiktornih pojmov. ”Filozofija tragedije! /…/ Ali to ne pomeni filozofije brezizhodnosti, obupa, norosti, celo smrti?! Ali tu sploh lahko govorimo o kakršni koli že filozofiji?” (Šestov, Dostojevski 9).

Historično gledano pa je največ reakcij sprožil oksimoron apoteoza breztalnosti; Berdjajev, na primer, je pozdravil breztalnost, ki pa ne potrebuje nobene apoteoze. Apoteoza breztalnosti je po Berdjajevu zatorej tudi sama po sebi dogma, vendar, izpostavlja Clowes, je Berdjajev spregledal šestovsko ironijo, tj. povzdignjenje nečesa, kar v bistvu sploh ne obstaja kot metafizični temelj.

Ta oksimoron bi lahko razumeli kot prvi napad na klasično metafiziko v tistem Šestovovem boju proti metafiziki, ki se odvija v prvem delu Apoteoze breztalnosti:

 

Splošna predpostavka vsake metafizike: s pomočjo dialektike je mogoče izgraditi celosten filozofski sistem. Vendar pa je običajno že prvi sklep napačen, zato o naslednjih ni več česa povedati. Ker pa je na področju abstraktnih pojmov zelo težko ločiti laž od resnice, so metafizični sistemi na videz zelo prepričljivi. Njihova glavna pomanjkljivost se razkrije slučajno: Ko otopi posameznikov posluh za dialektično umsko igro, je slednji, tako kot Turgenjev, na koncu svojega življenja prepričan o nesmiselnosti filozofskih konstruktov. Kot pripovedujejo, naj bi nek matematik ob poslušanju glasbene simfonije vprašal: ‘Kaj pa ta simfonija dokazuje?’ Seveda ničesar ne dokazuje, razen tega, da matematik ni imel posluha za glasbo. Tudi metafizika ne more ničesar dokazati tistemu, ki nima okusa za dialektiko. Zato morajo ljudje, ki se ukvarjajo z metafiziko, v družbi ohranjati prepričanje, da je okus za dialektiko nekaj častitljivega, in da priča o veličini človekove duše (Шестов, Апофеоз 20).

 

Tudi D. H. Lawrenec je čutil neko afiniteto do Šestova. Leta 1920 je napisal predgovor k angleškemu prevodu Apoteoze breztalnosti (All things are possible), kjer je zapisal, da Šestovova knjiga ”ni nihilistična. /…/  Osrednja ideja [knjige] je ta, da človeška psiha, ali duša, resnično verjame vase in v nič drugega” (navedeno po: Clark 233). Po Clarku je ta ocena Šestovove drže, ki naj bi bila značilna za njegovo zgodnje obdobje, najbolj pravilna. Šestov tu gradi svojo filozofijo s pomočjo Nietzschejevih konceptov o smrti boga, nezmožnosti napredka, nesmiselnosti trpljenja; znotraj te koncepcije je vse notrišnje – zunaj posameznika ni nobene referenčne točke, po kateri bi se človek lahko orientiral.

Zenkovski je opazil, da je ”Šestov /…/ v bistvu religiozni mislec, ki ni antropocentričen, ampak teocentričen” (Clark 233). To pomeni, da po Šestovu vse izhaja iz posameznikovega dojemanja Boga. Vendar je po drugi strani ta misel tudi zavajajoča, saj je Šestov v obdobju 1897-1911 verjel, da je Bog mrtev, na tej trditvi pa temelji njegov odklonilen odnos do ateistične ruske inteligence in tudi ruske religiozne filozofije nasploh, od katerih nobena ni res cenila posledic deicida. Šele med leti 1911-1914 je Šestov prek Lutra in Tolstoja ponovno odkril religiozno vero in jo vpeljal v svoj religiozni eksistencializem, ki ga je pretežno razvijal v Franciji.

 

Avtor: Marko Nežič

 

 

LITERATURA

 

Cirilični seznam:

 

Шестов, Лев. Апофеоз беспочвенности (опыт адогматического мышления). Москва: Захаров, 2000.

Поляков, Сергей. »Лев Шестов: философия для не боящихся головокружения«. Библиотека “ВЕХИ”. Dost. 7. 6. 2018. <http://www.vehi.net/shestov/spolyakov.html>.

 

 

Latinični seznam:

Clark, Roland. »Lev Shestov and the crisis of modernity«. ARCHÆVS. XI-XII 2007-2008. Dost. 7. 6. 2018. <https://livrepository.liverpool.ac.uk/2048791/1/Lev_Shestov_and_

the_Crisis_of_Modernity.pdf>.

Clowes, Edith W. Fiction’s overcoat: Russian Literary Culture and the Question of   Philosophy. Ithaca: Cornell University press, 2004.

Copleston, Frederick. A history of Philosophy. Russian philosophy. London: Continuum International Publishing Group, 2003.

Šestov, Lev Dostojevski in Nietzsche. Premagovanje samorazvidnosti. Prev. Borut Kraševec. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 2002.

[1] Po Poljakovu naj bi bil to začetek žanra aforistične filozofske proze, ki ga v Rusiji do Šestova niso poznali. Ta žanr naj bi nadalje razvijal  V. V. Rozanov.

[2] ”Zu fragmentarisch ist Welt und Leben.”

[3] ”Nur fur Schwindelfreie!”

[4] Vsi prevodi so moji.

[5] Pod vidikom večnosti.

Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več informacij

Piškotki so majhne datoteke, pomembne za delovanje spletnih strani, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša. Piškotek običajno vsebuje zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče določeno spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala. Poleg funkcije izboljšanja uporabniške izkušnje je njihov namen različen. Piškotki se lahko uporabljajo tudi za analizo vedenja ali prepoznavanje uporabnikov.. Zato ločimo različne vrste piškotkov. Vrste piškotkov, ki jih uporabljamo na tej spletni strani Piškotki, ki jih uporabljamo na tej strani sledijo smernicam: Informacijske pooblaščenke RS (PDF) Mednarodne gospodarske zbornice (PDF) 1. Nujno potrebni piškotki Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, varnosti...). 2. Izkustveni piškotki Tovrstni piškotki zbirajo podatke, kako se uporabniki vedejo na spletni strani z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje...). Ti piškotki ne zbirajo informacij, preko katerih bi lahko identificirali uporabnika. 3. Funkcionalni piškotki Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (uporabniško ime, jezik, regijo...) in zagotavlja napredne, personalizirane funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim akcijam na spletni strani. 4. Oglasni ali ciljani piškotki Tovrstne piškotke najpogosteje uporabljajo oglaševalska in družabna omrežja (tretje strani) z namenom, da vam prikažejo bolj ciljane oglase, omejujejo ponavljanje oglasov ali merijo učinkovitost oglaševalskih akcij. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim akcijam na spletu. Nadzor piškotkov Za uporabo piškotkov se odločate sami. Piškotke lahko vedno odstranite in s tem odstranite vašo prepoznavnost na spletu. Prav tako večino brkljalnikov nastavite tako, da piškotkov ne sprejemajo. Za informacije o zmožnostih posameznih brskalnikov predlagamo, da si ogledate nastavitve.

Zapri